Šestnajsti dan

Včeraj pozno zvečer in danes zgodaj zjutraj smo si Eva, Nina in jaz hoteli ogledali polarni sij. Sprva je kazalo da ne bo nič, saj je bilo zelo veliko megle. Zato smo skoraj do polnoči sedeli v McDonald'su ob robu mesta. Po polnoči sem se odločil, da vseeno poskusim s srečo. Odpravil sem se do rečnega obrežja zaledenele reke, kjer se je razprostiral zelo lep razgled, a polarnega sija ni bilo nikjer. Nazaj nisem hotel priti praznih rok, zato sem poskušal narediti nekaj fotografij zvezd in lune. Na fotografijah pa sem opazil nekaj rdečih in zelenih oblakov. Naredil sem še nekaj fotografij, nato pa se vrnil k Evi in Nini v McDonald's na vroč kapučino. Čez nekaj časa sem se znova odpravil ven, tokrat pa se mi je pridružila tudi Eva. Ker še vedno nisem nič opazil, sem ponovno začel fotografirati oblake. Medtem pa je Eva bolj opazovala nebo in okolico od mene in ugotovila, da se nekateri oblaki prelivajo iz ene barve v drugo. Tedaj sva dojela, da so ti "oblaki" polarni sij, ki pa se je skrival nad meglo. Po tem, sva se z Evo vrnila nazaj v McDonald's. Povedala sva še Nini, tako da čez nekaj časa pa sva se ven odpravila še z njo na lov za severnim sijem. Vsi smo bili navdušeni nad videnim, prav tako tudi moj fotoaparat, ki se je po zadnji posneti fotografiji ugasnil kar sam. Zunaj pa se je temperatura počasi spustila na -35 °C, tako da sva se vrnila nazaj k Evi. Na toplem in ob pregledovanju fotografij, smo ostali do šeste ure zjutraj. Nato pa smo se peš odpravili do železniške postaje. 

Tam pa nas je končno premagala utrujenost, tako da smo zaspali za slabe tri ure. Nato je sledila še osem urna vožnja do Tamper. Vožnja je v spanju minila še prehitro, mi pa smo bili še hitreje v stanovanju. 

Ob prihodu v stanovanje, smo skoraj vdrli skozi vrata, zaradi čistega veselja nad posteljo in toplim tušem.

Z največjim veseljem bi vam napisali še več, a naše oči nočejo ostati odprte.

Lahko noč,

Jaka, Nina, Eva in Domen