0. päev

TERE!

Na valentinovo se je pričela najina Estonska pustolovščina. Nekaj pred šesto uro zjutraj smo se Polona, Zala in profesor Janež zbrali na letališču Jožeta Pučnika Ljubljana. Po čustvenem poslavljanju od domačih smo se »check-inn-ali« in oddali večjo prtljago, nato pa smo šli še skozi varnostni pregled, kjer so ugotovili, da ima Polona v peresnici škarje, vendar jih zaradi naše prisrčnosti niso odvzeli. 

Ob sedmih smo odleteli z manjšim Adrijinim letalom proti Talinu. Uganite katere sedeže smo dobili? Tiste brez OKNA. Sedeli smo ravno pred zasilnim izhodom, zato naš pogled na sončni vzhod nad oblaki ni bil najbolj jasen. Pa zaradi tega ni bil naš let nič slabši in Zala je svoj prvi polet z letalom preživela. Po dobri uri in pol smo pristali na letališču v Frankfurtu. Z avtobusom smo se od našega letala pa do terminala vozili kot v Ljubljani od šole pa do centra (velikokrat bova še omenili našo preljubo prestolnico)  in tam smo najprej poiskali vrata, za naš let v Talin, do katerega smo imeli 4 ure časa. Izkoristili smo ga za raziskovanje velikega, pa kaj velikega, gromozanskega terminala. 

Trgovinice na terminalu A v Frankfurtu

Let v Estonijo pa je bil z večjim letalom s šestimi sedeži v vrsti in imeli smo OKNO. Tokrat smo dobili sendviče in pijačo, saj je bil naš let malce daljši.  Po dveh urah in pol smo pristali v oblake zavitem Talinu, ki je glavo mesto te baltske države. Letališče je bilo prisrčno in domače v primerjavi z velikanskim Frankfurtom, saj je bilo manjše in je bilo uporabljeno veliko lesa, kar je kar značilno za Estonijo. Zelo pa smo bili veseli naše prtljage, saj smo zaradi čakanja že skoraj obupali nad tem, da jo bomo danes dobili v roke. 

Avtobusna postaja pred letališčem

Nato smo ob rahlem naletavanju snega počakali na avtobus do naše končne destinacije Tartuja. Tu pa je bilo nekaj, na kar bomo v Sloveniji čakali še 10 let.  Na avtobusu je bil free wi-fi, vsak sedež je imel svoj ekran oz. tablico in celo vtič za elektriko! Vsekakor lep prvi vtis o Estoniji! Zaradi te navdušenosti sva skoraj pozabile gledati skoke in navijati za našega Prevca. Po dveurni vožnji smo prispeli v Tartu, kjer sva najprej povečerjale v vam verjetno povsem neznani restavraciji McDonald's. S taksijem smo se skupaj peljali do študentskega hostla, ker bova bivale tri tedne. Kuhinjo in kopalnico si deliva še z estonsko študentko, ki naju je prijazno pozdravila.  In še ena malenkost: v najini sobi ni wi-fija.

Več o najini pustolovšini po Estoniji boste izvedeli v prihodnjih dneh.

Začasni Estonki Polona in Zala :)

PS Se opravicujeva zaradi zamudnih objav ampak najin studentski dom ne premore wifija za Slovence. Upava, da danes dobiva internet po kablu :) In takrat pride tudi vlog :)