Proti koncu..

Včeraj zvečer so nas sošolci povabili na poslovilno »sleepover« zabavo. Še zadnjič smo se res podružili, preteklo je kar nekaj solzic tako na slovenski, kakor tudi na finski strani, saj so se med nami v teh treh tednih spletle res trdne prijateljske vezi, za katere smo prepričane, da se bodo tekom let zgolj še krepile. Večer nam je pričaral neverjetne spomine, ki bodo po našem odhodu dobili še večji pomen, sprva bo težko. Tako smo se tudi zjutraj skupaj odpravili v šolo. Danes pa smo se razdelili v dve skupini, posneti smo morali dva kratka igrana filma. Naša skupina je snemala film o fantu, ki potuje skozi čas. Ni potrebno posebej poudarjati, da je bil tudi današnji dan poln smeha. Najbolj bomo pogrešale to »pozitivo« v ekipi, saj se s takšnimi ljudmi vsaka ovira zdi premagljiva. Na koncu dneva smo našemu mentorju podarile majhno malenkost, prave idrijske čipke. Nad darilom je bil navdušen, zarosile so se mu oči. Povedal nam je, da je kar 8 let življenja preživel na ladji, naše čipke pa so v obliki morskega konjička, z veseljem je povedal, da se bo sedaj ob pogledu na morje spomnil na nas, ponosen je na naše delo  ter nadvse prijetno presenečen nad vzdušjem v razredu, profesor Juha nam je prirasel k srcu, saj je očitno, da svoje poslanstvo opravlja s srcem ter je mentor v pravem pomenu besede. Poslovili smo se, sošolci so morali opraviti delo še v montaži, nam pa je profesor dovolil oditi domov. Popoldan ter večer smo namenile pakiranju in pospravljanju, saj jutri dobimo nove sostanovalke, jutrišnji dan pa bomo namenile še druženju s sošolci, saj jih bomo res pogrešale. Proti koncu res vse skupaj mineva čisto prehitro, ura našega odhoda se neustavljivo približuje. Se slišimo…

Vaše Finke Julija, Ana, Neža

Profesor Juha 

Jere boi in Allu (za ožent)

Stric iz ozadja 

Melvin in Iro

Reaching for the stars 

Nea in Ana