VI. dan

Merħba!

Za nami je šesti dan. V večini zadnji delovni dan naše šestčlanske družine. Dan, ki je deloval na dejstvu tega, da sta bila oba starša v službi. Torej, običajen dan. A samo v službi. Popoldne se nam je že poznalo, da je tu petek.

Ajda je imela privilegij, da je danes svoj delavnik malce skrajšala. Pravi: "Danes je moj delovni dan potekal malce bolj razgibano kot prejšnje dni, kar mi je bilo lažje. Oblikovala sem predstavitev za jutrišnje zastopanje podjetja na sejmu mladih, oblikovala manjše letake ... Nato pa sva z mentorico skupaj odšli v isto smer. In ker je bilo dva dni premora težav s poglavjem: avtobusi preveč, se mi je zgodilo, da tokrat kljub stiskanju gumba STOP, voznik ni želel ustaviti na moji postaji. Še dobro, da so sopotniki to opazili in povzdignili glas, da je na koncu voznik moral ustaviti. Očitno vseeno ne držijo prav vse moje včerajšnje trditve."

V nasprotju z Ajdo, je bil naši Maši privilegij podaljšanega vikenda izvzet. Mentor jo je namreč poprosil za pomoč, ki pa jo je nesebično sprejela. Po nepričakovanem delavniku pa pravi: "Po poročno fotografiranje je najbolj posladkana stvar za fotografiranje. Sveža potrditev ljubezni, zabava, crkljanje, poljubljanje; fotografiranje pa je za piko na i potekalo še na plaži. Vse to ustvari posebno, neverjetno vzdušje, ki ga pusti tudi na fotografu. In tudi na meni ga je, a posel je posel. In posebna nova izkušnja."

In kot smo omenili že prej, sta bila danes hkrati v službi tudi "mati" in "fotr".
"Mati" Dolores je po dvodnevnem dopustu ponovno opravila delovni dan. Dolg in težek delovni dan. A zanimiv. Pravi namreč: "Dopoldanska snemanja oz. intervjuji po različnih podjetjih, univerzah, šolah, so minila, kot za šalo. A še vseeno sem se potrudila, da Vam pokažem, kako je to, ko tu teče akcija. Z mentorico sva se namreč pri snemanju tako hitro "zaštekali" in ujeli, da ni imela niti občutka, da prvič delava skupaj. Med vožnjo od posamezne lokacije do naslednje pa mi je zavzeto predstavljala Malto, mi govorila o običajih, tradicionalni hrani. Potrdila mi je, že večdnevna ugibanja celotne "družine"; da je tradicija, da se kava pije v steklenih prozornih kozarcih, da so namesto pekarn, tu pastizzerie, ter da je pastizzi tradicionalen za jutranji zajtrk; hkrati pa me je v povezavi z njim obvestila tudi, da ima precej holesterola, zato ga moraš jesti v ne prevelikih količinah. Poleg snemanja, ki me je zares sproščalo, sem spoznala številne ljudi, ki so povezani s Slovenijo, eden mi je dejal celo "dobro jutro" v pravilnem slovenskem jeziku. Tudi tu je očitno pridih Slovenije."

"Fotr" Nejc pa je enako kot mati, opravil svoj drug delovni dan. Zopet je domov prišel popolnoma navdušen, nad delom, ki ga počne: "Sprva sem fotografiral na enak način kot včeraj - kot turist. Spoznal sem kar nekaj Slovencev, ki so mi polepšali bivanje, kajti njihove besede so bile spodbudne v vseh pomenih te besede. Kasneje pa je sledilo pripravljanje (ličenje) obrazov za maske za noč čarovnic. Bilo je noro. Ti izrazi, te oblike, ti prizori iz grozljivk. Tudi mene so na trenutke kar malce zmedli. Poglejte si utrinke v nadaljevanju ter presodite sami, kakšen vtis vam dajo."

Anja in Luka pa sta imela prost dan. Odpravila sta se v prostore agencije Paragon Europe, kjer sta za nekatere (ne vse) prevzela kartice za avtobus, za kar smo jim vsi hvaležni ( :) ).

A samota ter ne nadzor v apartmaju se je poznal. Poznalo se je, da doma ni bilo niti "matere" niti "fotra". Razmetana posoda, smeti vsenaokrog. No ja, seveda starši hitro opazijo, kaj se spremeni.

Ko smo se s služb vrnili delavci, je sledil ženski sprehod skozi delček otoka. Ajda, Anja ter "mati", pa dogodivščino opisujejo takole:" Sprva smo odšle do morja, malce zabredle, nato pa iskale rešitev kako priti po drugi poti do vse bolj znane veleblagovnice "Lidl". In uspelo nam je, a ne samostojno. Srečale smo namreč izgubljene Štajerke, ki pa so iskale neko drugo pot skozi otok. Po nekaj minutnem pogovoru ter smehu ter bolj manj resnih nasvetih z obeh strani (ker nihče ni vedel, kaj točno ima v milih, kje v labirintu točno se nahaja), smo zaslišale samo: "A ste se zguble?". Vse smo pahnile v smeh, ki pa ni popustil kar nekaj minut. Mladenič, ki na otoku živi že kar nekaj let, nam je pomagal ter vsaki skupini posebej obrazložil kam ter kako. Koliko Slovencev na kupu, to je neverjetno!
In že sama pot do Lidla, po neskončnem klancu, je pomenila zaslužen nakup hrane. In to smo tudi opravile. A kaj, ko smo si z nakupom zaslužile tudi uro čakanja avtobusa. Zaslužile? Želele smo si podreti rekord, da ne boste narobe razumeli. In prav med čakanjem je nastala pripeta fotografija."

Sedaj pa že kujemo načrte, kam jutri, brez "fotra" odpotujemo na kratek izlet po otoku.

Lepo Vas pozdravljamo v oddaljeno Slovenijo,
Ajda, Anja, Luka, Maša, Nejc in Dolores