6., 7. in 8. dan: Finska - Potovanje na Laponsko

Življenje je težko, včasih tudi če si na Finskem!

Živijo :)

Se opravičujemo za našo odsotnost ampak vse podatke zakaj in kako se je vse dogajalo imate v blogu spodaj!

V petek 6.2 je na Mediapolisu potekal dogodek za izbor filma, zmagovalec je prijel sredstva za nadaljno ustvarjenje filma. Mi štiri smo dogodek spremljale iz režije, za prenos v živo so poskrbeli dijaki šole. Vse je potekalo gladko in mirno. Petek je bil naš zadnji dan s profesorico Gračner Botonić  zato smo se s  težkim srcem poslovile in tako dojele, da smo zdaj same na Finskem.
Sedaj pa se je pričelo obdobje dogodkov, katerih gotovo nikoli ne bomo pozabile.
Večer je bil namenjen pripravam na naše potovanje. Najprej smo se s 13ko okoli enajstih odpravile do mesta, vlak do Rovaniemija pa je Tampere zapustil 1.15 zjutraj. V toplem udobju vlaka smo zaspale, prispele pa smo okoli 10 ure zjutraj.

Posnele smo nekaj fotografij in potem počakale na bus (spet smo se morali peljati z osmico, kar je Hano, ki je iz Gameljn spet spomnilo na dom), ki nas je peljal v božičkovo vas v kateri je božično vzdušje skozi celo leto je bilo prijeto okrašeno z božičnimi smrečicami in lučkami.
Ko smo prispele do končne postaje smo videle veliko zgradbo, ki je bila polna trgovinic z raznimi spominki in darili. To naj bi bil vhod v božičkovo vas, v katero lahko prideš brezplačno. Najprej smo si malce razgledale trgovinice, potem pa se kar odpravile v mrzlo vas.

Glavna atrakcija vasi je božiček, ki pa se skriva v zgradbi, ki jo vidimo takoj, ko stopimo v park. Tam nas že pričaka božična glasba in veseli kriki otrok, ki se lovijo. Božička lahko spoznaš zastonj, tam te tudi slikajo, vendar so slike zelo zelooo (!) drage. Highlight tega dneva je bil, ko nam je božiček rekel "Dober dan", ko smo vstopile. Zanj nismo imele velikih pričakovanj, saj smo menile, da bo le navaden našemljen stric, ki bi bil raje povsod drugje kot pa tam, vendar nas je res lepo presenetil.
Če bi želele poudariti lepe momente tega dne se bi moje pisanje počasi moralo ustaviti tukaj. Ostal del  vasi je bil grozen. Nudijo ti vožnjo z jeleni ali pa z huskeyi. Seveda smo kot ljubiteljice živali šle pogledat prekrasna bitja, bile pa smo razočarane. Jeleni so bili tam kar privezani za sani in čakali ljudi. Bolj žalostne živali jaz še nisem videla. Seveda razumem, da jih imajo kot atrakcijo, ki ljudi vozi naokoli po parku, vendar bi jih bilo veliko lepše videti nekje v hlevih ali pa spuščene, dokler jih ne potrebujejo. Gotovo so se smilili še drugim ljudem, saj jih ni bilo veliko naokoli.
Podobna zgodba s huskeyi. Prvo kot prvo, imajo huskey farmo za katero moraš plačati vstopnino, da lahko malce pocrkljaš psičke, ki jih oni tako ali tako bodo redko. Pa smo to raje preskočile, ker smo vedele, da se nam bodo živali še bolj zasmilile.
Vseeno smo prehodile še nekaj metrov naprej, kjer so imeli vleko sani s huskeyi in starejše pse zaprte v pesjakih. Ko so nas psi videli so bili resnično veseli, da jih je končno nekdo prišel pobožat. Tam smo bile približno 10 minut, da smo jim dale malo pozornosti za katero so se kar tepli, kmalu pa so tudi prispeli tisti, ki so se z huskeyi peljali. Paznik je pse moral zamenjati, ker so bili nekateri že utrujeni in čisto vsi, ki jih je potegnil nazaj do sani se je upiral in jokal. To je bila še ena stvar, ki nas je razjezila in nam dala še slabše mnenje o parku.
Odpravile smo se nazaj po poti in posnele še nekaj fotografij in posnetkov.

Čeprav je bil park bolj kot ne grozen, je bilo pa vsaj veliko snega in lepa okolica! :)

Ker je bilo zunaj zelo mrzlo, poleg tega pa je še snežilo smo se odpravile nazaj v hiško s spominki kjer smo se grele do pete ure popoldne.
Okoli šestih smo prispele v McDonalds, kjer smo preživele naslednjih 13 ur. Na začetku smo bile še vesele in polne energije, ker smo upale na severni sij.

Ure so minevale, vedno bolj je snežilo (tako se sija potem ne vidi) in počasi smo začele izgubljati voljo. K sreči smo imele elektriko, tako da smo lahko delale za šolo in pogledale kakšen film. 

Glede na to, da že drugi dan nismo imele postelje in včerajšnji spanec je bil le tisti, ki smo ga uspele imeti na vlaku smo bile vse že zelo izmučene. Lana in Petra sta vmes šle na sprehod, kjer sta upale, da bosta našli vsaj toliko čistega neba, da bi le malce videli sij. Vse kar je bilo naokoli je bilo bolj barvno nebo kakor v Tamperah, to pa je bilo tudi to. 

Urška in Hana sta bile v McDonaldsu vedno bolj zaspane in naveličane, saj je bilo sedaj že zagotovljeno, da sija ne bo, s puncami pa smo se odločile, da gremo šele ob pol desetih zjutraj na vlak. Urška je takrat prvič zaspala v McDonaldsu. Ko so jo videli uslužbenci si rekli, da če se ne zbudi jo bodo vrgli ven, tako da je morala ustati. 

Okoli tretje ure zjutraj pa se je kar naenkrat usulo pijanih Fincov, ki so razgrajali po McDonaldsu, bruhali, metali hrano in zganjali scene, a uslužbenci vseeno niso nič drugega naredili, kot opozorili, kar se nam je močno zamerilo, saj smo me morale biti pokonci vse do jutra, če ne pa bomo morale oditi. 

Sekunde so se vlekle kot minute, minute kot ure, ure kot dnevi in dekleta smo bila vedno bolj utrujena. 

Zjutraj ob sedmih smo šle peš proti železniški postaji in nekatere smo tam malce še počivale, medtem ko nas je Petra čuvala. 

Ob pol desetih je vlak odpeljal nazaj v Tampere. Najprej nam je končno uspelo malce spati, a spet nismo imele sreče. Ko so se ljudje na postajah vkrcavali so nas kar naprej podili z besedami "To je moj sedež." ali pa "Tega sem si že jaz rezerviral." Po veliko presedanjih nam je seveda se vse malce že zamerilo, tako da smo se odločile iti do konduktorja, ki pa nam je povedal, da se lahko usedemo kamorkoli se želimo in da te ljudje nimajo nobene prednosti. Tako smo se šle usesti in zadnjo uro vožnje KONČNO malce prespale. 

Okoli pol sedmih smo prispele v Tampere, potem pa smo še pol ure čakale na 13ko. Ko smo prišle domov smo šle pod tuš, še nekaj pojedle, sedaj pa spet Lana, Petra in Urška sedimo v sobi in ravno premlevamo kako smo srečne, da smo sedaj v apartmajčku (četudi so z nami še vedno asocialne Estonke :P ). 

Sedaj pa gremo se končno zaviti v posteljico in zaspančkati, vi pa uživajte v vlogu: 

Vaše alfa damice,

Hana, Lana, Petra in Urška