Juhu, spet smo tu! Zaradi težav z internetom se javljamo bolj po redko. Odločile smo se, da vam tekom naslednjih objav predstavimo utrip šolskega življenja na Finskem. Iz prejšnjih objav je verjetno očitno, da smo se res dobro vključile v družbo. Ljudje tukaj te, čim pokažeš zanimanje za komunikacijo, delo, dejansko vzamejo za svojega. Edino pravilno, kajne? Še vedno je vzdušje daleč od tega, kakšnega smo navajene doma. Hvaležne smo vsem našim novim sošolcem, ki nam pomagajo pisati to življenjsko zgodbo. Zavedamo pa se tudi, da smo vkorakale že v drugo polovico našega bivanja tukaj. Nekako se bomo s težavo odpravile nazaj domov, prav zaradi ljudi, s katerimi smo spletle trdne prijateljske vezi. Že planiramo vrnitev nazaj, saj veste od spominov se bolj otožno živi.  Ljudje so pripravljeni pomagati, vsi so primorani opraviti svoje delo.
Da vam razkrijemo, svojim novim sošolcem smo pokazale par slovenskih navad. Precej so šokirani nad našim šolskim sistemom, saj je res čisto nasproten od njihovega. Skupaj smo preposlušali tudi slovensko glasbo, kar je razvidno v naslednjem videu. Kar se pa slovenske hrane tiče, pa še zbiramo pogum ter nasvete mam, kako pripraviti pristen slovenski obrok. Priprave tehtajo svoj čas, saj veste, nikomur ne želimo povzročiti kakršnihkoli zdravstvenih težav.

(Mika v elementu)

Če ti neko določeno delo v studiu ne leži, so strpni, ti pomagajo ter se zavedajo, da ti pač bolj ustreza drugo delo. To nas je najbolj presenetilo, ko smo se tudi same preizkusile na nam še nepoznanih delovnih postajah, pričakovale smo neko »jamranje«, pritoževanje, zavijanje z očmi,  vzdihljaje, ki smo jih navajene. Ampak odziv je bil ravno nasproten. Dobile smo tolažilne besede »nono, saj gre«, dodatno razlago in iskrene nasmehe, ki so nas pomirili, da pa nam verjetno ne gre tako slabo. Več v nadaljevanju... Pa lep pozdrav :)