XXII. dan

Merħba!

Za nami je dvaindvajseti dan. Zadnji dan. Zadnji dan javljanja naše velike družine. Dan potovanja. Dan stresa. Ter seveda dan obujanja spominov. Ugotovili smo, da je vse minilo, kot bi mignil. Prehitro.

In že zgodaj zjutraj smo se morali otroci spopasti z družinskim sestankom: ""Mati" Dolores in "fotr" Nejc sta nam (Ajdi, Anji, Luku, Maši) ob prisotnosti "stare mam" Ive sporočila, da se njihovo skupno življenje za nekaj časa zaključuje. Bomo še kdaj živeli skupaj?"

Nato pa se je dan nadaljeval ... Sprva smo dokončali pospravljalno akcijo stanovanja oziroma apartmaja, kajti zdelo se nam je preveč nesramno, če bi le-to pustili v stanju, kot smo ga prejeli. Nato pa smo si zopet privoščili pojedine, malce manj obilne kot včeraj, a v takšni meri, da smo hrano pojedli v večini, v samem stanovanju smo pustili le osnovne potrebščine (sol, sladkor, cet, pralni prašek ..), kajti le to ni bilo mogoče porabiti v tem primeru.

Po tej akciji ter pojedini pa nas je prej kot dogovorjeno pred vhodom počakal prvi prevoz; prevoz do letališča, kjer smo na let čakali prek dve uri. A bolje priti prej, kot zamuditi na let. Pa saj smo se vendarle kar veselili oditi domov. V tem času pa smo še na kratko preleteli vtise oziroma posebnosti Malte, kaj bomo pogrešali, česa se bomo stežka nazaj privadili. Največja težava bo seveda službo nazaj zamenjati za šolo in šolske obveznosti. A kaj, to je treba.

Tik pred letom, pa smo naredili tudi fotografijo "družinskega navdušenja"; se Vam zdi tako?

Let pa je nato potekal mirno, po načrtih. Smeh, zabava, spanje, ogled sončnega zahoda, pa so nam krajšali čas kar nekaj kilometrov nad tlemi. Vtise si poglejte v fotografijah.

Izven načrtov ali tako rečeno nenačrtovana stvar danes je bil le zadnji prevoz, prevoz do doma, ki je po prvih napovedih zamujal prek ene ure. A se je naše druženje na avtobusu z dijaki s Krškega, ki so bili na enakem projektu, enako obdobje, malce podaljšalo in smo se lahko malce bolj spoznali.

Za konec našega javljanja ter našega "druženja" pa Vam predajamo strnjene vtise Malteškega življenja skozi kratek video. Vam česa nismo omenili? Mislimo da ne ... Le-to lahko še dodamo: "Nora družina, nori spomini, noro doživetje. Kdaj ponovimo?"

Lepo Vas pozdravljamo v oddaljeno Slovenijo,
Ajda, Anja, Iva, Luka, Maša, Nejc in Dolores

XXI. dan

Merħba!

Za nami je že enaindvajseti dan. Predzadnji dan življenja na Malti. Sobota. Prost dan. In prav zato smo včeraj zvečer stkali načrt, da danes odidemo na najmanjši od treh otokov v skupnosti Malte, na otoček Comino. Kako smo se imeli? Preberite si v nadaljevanju.

Ajda, Anja, Maša, "mati" Dolores, "fotr" Nejc in "stara mama" Iva smo danes odšli na prekrasen izlet: "S prvo ladjico smo se odpravili na otok ter se takoj kopali v eni izmed največjih znamenitosti Comina, plaži Blue Lagun. Nato smo našli Slovenca, ki je verjetno edini, ki živi na tem otoku, oddaja šotore, prodaja hrano, kajti ta otok je drugače nenaseljen, bolj turistična atrakcija. Skupaj z njim smo odšli do jame Monte Cristo, med skalami, kjer je bila zelo globoka voda, zato smo lahko še vseeno skakali s pečin. Opazi se, da so bili zelo visoki valovi, kajti malce smo se butali ob skale ob robu te jame, in si nenamenoma povzročili nekaj oddrgnin, prask ... Smo pa se družili s Španci, ki so nas navdušili s svojim jezikom. Po nekaj urnem raziskovanju v jami, pod in nad morjem, smo se nato z že prej omenjenim Slovencem odpravili do plaže v bližini njegovih šotorov, njegovega prostora. Tudi tam smo se kopali in se na prelepi plaži nato prepustili sončnim žarkom, ki so nas kar dobro obdali. Za konec pa smo skupaj odšli do trdnjave, kjer so snemali film Grof Monte Cristo. Po tem smo na Robinzonski način odšli nazaj do ladjice ter po poti počasi nazaj domov. Utrujeni. A polni novih vtisov, predvsem pa videnj; kar lahko opazite tudi v priloženih fotografijah. "

Ko smo v večernih urah prišli domov, smo si organizirali norooo dobro pojedino, kajti saj veste, pojesti je treba prav vse, oziroma čim več. Nasiteni smo se nato do poznih večernih ur zabavali s peko palačink za sladico, nato pa pakirali, pakirali, pakirali. In ja uspelo nam je.

Jutri odpotujemo, se vidimo!

Lepo Vas pozdravljamo v oddaljeno Slovenijo,
Ajda, Anja, Iva, Luka, Maša, Nejc in Dolores

XX. dan

Merħba!

Za nami je že dvajseti dan. Petek trinajsti. Zadnji tedenski dan, sledi namreč le še vikend. Kako smo ga preživeli? Srečno ali nesrečno. Mislim da bo prvo kar bolj držalo. Presodite sami.

Kljub temu, da smo bili vsi doma, nismo odšli vsi skupaj na družinski izlet. Zjutraj, na zgodnjem zajtrku smo se namreč dogovorili, da gre vsak malce po svoje. Anja si je odšla ogledat vrtove, "fotr" Nejc je odšel na manjši otok Comino, vsi ostali pa smo šli na lokacijo, kjer sva bila s "fotrom" na medenih tednih.

Anja je po zaključku svojega artističnega izleta dejala: "Odšla sem v glavno mesto, v Valletto, ter si ogledovala številne vrtove, ki so brezplačno na voljo gledalcem, potem pa se tudi malce sprehodila čez samo mesto. Nato sem odšla v skatepart (izg. skejtpark) ter tam ustvarjala številne fotografije po svojem okusu, nekatere lahko vidite tudi v prilogi. Spoznala sem tudi nekaj Maltežanov, ki pa so zares zelooo prijazni. Ter moram reči, znajo "skejtat ( :) )." Dan sem si torej vzela malce za sebe. Ter za svoje likovno oz. artistično izražanje. Prav zato je zelooo delo. Čeprav sem se zato odpovedala skupinskemu kopanju."

"Fotr" Nejc pa je za razliko od Anje odšel na samostojno pustolovščino, ki jo opisuje: "Ker sem že bil na Blue Grottu, kamor se je večina naše velike družine odpravila danes sem se odločil dan preživeti malce bolj po "Robinsonsko". Odšel sem na manjši od dveh pomožnih otokov Malte, na otok Comino ter bil z njem navdušen. Ogledal sem si malce sam otok, raziskal delčke, ki bi zanimale ostale, nato pa našel Slovenca, ki mi je še sam predstavil nekaj posebnosti otoka. Pravzaprav mi je ta dogodivščina dela zelo dobro, saj svojih avanturističnih želja v teh treh tednih le nisem izpolnjeval. Ne toliko."

Spet drugo zgodbo pa je imel ostali del družine: Ajda, Anja, Luka, "mati" Dolores in "stara mama" Iva. Sprva so vsi razen "mati" in "stare mame" morali v podjetja iti urediti neke malenkosti, prav medtem pa sva midve prejeli obisk lastnika: "Preden je prišel se je vse počistilo v nulo, pospravilo, ko pa je prišel pa sva bili presenečeni. Ni pregledoval nilesar podrobno samo da sva popeljali po stanovanju mu je pomenilo ogromno. Njegovo najbolj zanimivo vprašanje je bilo: Ste kaj razbili? Ker seveda je mimogrede počil krožnik ter se razbila kakšna skodelica, smo mu za neke stvari povedali in ni delal niti najmanjšega problema. Prav zato sva lahko mirno odšli. Saj ne, odšli bi v vsakem primeru. "Šele po tej dogodivščini sva se odpravili na dogovorjeno lokacijo. In "stara" mama je tudi prvič na stiku s sindromom: avtobus. Ampak vse to smo prebrodili; nato pa se kopale, sončile, pogovarjale. Luka pa je sam malce sam odšel na krajši sprehod. Ter nas zapustil. A vseeno smo uživale in preživele predvsem ženski dan. In še hčerke so bolje spoznale "staro mamo", ki jim je malce opisovala življenjske izkušnje; ter jih tudi malce okarala, česa se morajo paziti."
Predstavljajte si skozi ogled nekaj priloženih fotografij, kje in kako smo preživeli(e) dan.

Sedaj pa že kujemo načrte za jutrišnji izlet, naš zadnji celoten dan na otoku. Že?!?

Lepo Vas pozdravljamo v oddaljeno Slovenijo,
Ajda, Anja, Iva, Luka, Maša, Nejc in Dolores

XIX. dan

Merħba!

Za nami je že devetnajsti dan. Dan, ko imamo spet malce več povedati in pokazati o poteku našega dne. Nekateri smo ga preživeli delovno, nekateri uživaško. Nekateri pa kar oboje skupaj; seveda kdo: "mati" Dolores ter "fotr" Nejc vedno kombinirata stvari, kdo pa drug?

"Fotr" Nejc je torej odšel na svoj zadnji delovni dan, ter tudi on zaključil s službo: "Za zadnji delovni dan sem dobil posebno nalogo; fotografiral sem upokojence, ki so imeli ravno neko zabavno prireditev, kar je bila ubistvu popolnoma nova izkušnja zame. Po končanem delovniku pa sem odšel do plaže, kjer sem bil dogovorjen z otroci."

Medtem, ko je on delal, pa smo se otroci; Ajda, Anja, Luka in Maša, odpravljali na dogovorjeno lokacijo, na plažo, kjer smo se dobili tik pred skupinskim izletom na otok Gozo, ki ga opisujemo: "Izlet je bil neverjeten. Peljali smo se s trajektom, sicer "prenašali" številne ponudbe vodenih ogledov na otoku, a smo se raje orientirali po navodilih našega skritega, prijaznega Slovenca, ki smo ga predstavili že nekaj blogov nazaj. Na trajektu, ki je bil v to smer brezplačen smo opazovali prelepo okolico, nato, po pristanku pa odšli direktno do glavnega mesta na tem otoku, Victorie, kjer smo si privoščili krajo pavzo, jedli tradicionalen malteški pastizzi, ki se je vsem zdel odličen. Potem pa nas je pot zanesla do ene od največjih znamenitosti na Gozu, Azure Window. Tam v bližini smo našli laguno za kopanje, nato pa smo odšli en zaliv naprej, ter se kopali obdani s klifi; sami pa si lahko vtis teh neverjetnih lepot naredite skozi prilžoene fotografije. A to še ni bilo vse. Po poti nazaj do avtobusa, smo naleteli še na prelepo utrdbo, stolp, ki pa se je za oglede gledalcev že zapiral; a ker nas je bila kar velika skupina, nas je lastnik povabil noter, da smo si ta stolp pobližje pogledali. Nato pa se počasi odpravili domov.
In tokrat nas je ujel poseben sindrom: avtobus, ki ga že dolgo nismo omenili. Ampak tokrat zares poseben. Ko smo prestopali na avtobuse nam sploh ni bilo treba plačevati karte, ker na avtobusu ni delal kontroler kart. Ko pa smo prepotovali do trajekta, kjer smo tokrat morali kupiti karte, pa smo se sprva želeli predstaviti kot domačini, ki imajo karte štirikrat cenejše kot turisti. A to je uspelo samo našemu "fotru" Nejcu, ostali smo mali plačevati polno ceno. A ni bil problem. Utrujeni, smo se nato z avtobusi vračali domov. Ter malce tudi nadoknadili spanca. Zasluženo. "

Popolnoma druga zgodba pa je bila na strani naše "mati" Dolores: "Dopoldne sem morala na zaključno srečanje v svoje podjetje, nato pa pohiteti domov, kjer me je čakalo pospravljanje, kuha kosila, pripravljanje prijetne dobrodošlice za mojo mamo, "staro mamo". In z njenim prihodom se je začel uživantski del dneva. Novincem je seveda treba razkazati, kar poznaš."
"Moja "hči" me je popeljala v bližnje mesto, na sprehod ob mestu, začutila sem tui toplino morja. To pa ni bilo vse. Popeljala me je tudi do glavnega mesta Vallette, kjer sva preživeli tudi zgodnji večer. Sama pa sem jo v zahvalo za prijetno razkazovanje mesta popeljala na odličeeen sladoled. Bil je ženski dan. Žensko popoldne. Ubistvu spoznavni dan z otokom. Zanimiv dan!" pa je svoje prve občutke na otoku opisala "stara mama".
Poglejte kje vse sva bili, kajti vse sva vam strnili v nekaj fotografij.

Po prihodu vseh domov, pa nas je na mizi čakala "kočerja" naše "mati". Mmm po dolgem in napornem kopalnem dnevu je pa to zares godilo. In tudi otroci so se končno pobližje spoznali s "staro mamo".

Jutri pa bomo imeli zopet družinski izlet, na zanimivo lokacijo. A prej nas čaka še nekaj opravkov. Pomembnih opravkov.

Lepo Vas pozdravljamo v oddaljeno Slovenijo,
Ajda, Anja, Iva, Luka, Maša, Nejc in Dolores

XVIII. dan

Merħba!

Za nami je že osemnajsti dan. Dan, ko je bila dela posta cela družinica, kajti na vrsti je bil zaključni sestanek na agenciji, ki nam je pomagala priti do zanesljivih delodajalcev, kjer smo delali, ter do stanovanja, kjer smo živeli.

Prav zato smo po dolgem času preživeli skupinski, družinski dan. Dan, pol doživetij: "Opoldne smo odšli do prostorov agencije Paragon Europe, kjer naj bi imeli zaključno srečanje; pred odhodom domov. A nismo ravno prepričani, da je bilo to pravzaprav to. Kajti sedeli smo Na stopnicah, na trenutke govorili z zelooo zaposlenimi predavatelji oziroma gospodično, ki je vodila naše zaključno srečanje.- Kljub njihovi neorganiziranosti, pa smo tam opravili dokaj hitro, ter nato lahko odšli na skupen izlet. Z avtobusi smo tavali do Crafts Village ter si tu ogledali Mdina glass, steklo, eno od pomembnejših zanimivosti na otoku. Cene, barve, umetnine. Oja, to nas je zagotovo navdušilo! Po ogledu tega, smo se počasi vrnili do doma. Lahko si tudi skozi fotografije, ki so priložene, predstavljati kako in kaj smo preživljali današnji dan. uživali smo."

To pa ni bil celotni naš dan; ko smo se vrnili domov, smo pospravljali, malce kuhali, popolnoma smo se zagrebli za dejstvo, da nas pride obiskati "stara mama". Komaj čakamo, da spozna otok.

Danes smo malce manj zgovorni, kajti vsi smo bili ves čas skupaj in tako preživeli skupi dan. Jutri bomo zagotovo zopet bolj.

Lepo Vas pozdravljamo v oddaljeno Slovenijo,
Ajda, Anja, Luka, Maša, Nejc in Dolores

XVII. dan

Merħba!

Za nami je že sedemnajsti dan. Sončen, topel, prijeten dan. Za nekatere to sproščujoč, za druge delavni dan; zato ga prav vsi nismo morali izkoristiti po svojih željah. Kako pa smo ga?

Anja in Luka sta imela za seboj zadnji delovni dan: "Danes sva izdelovala dizajn, ki ga nihče od naju še ni oblikoval: dizajn za lonec, kar je bila zelo zanimiva izkušnja za zadnji delovni dan. Imela sva malce krajši delovni čas, na koncu pa se mentorju zahvalila ter izročila manjše darilce iz Slovenije, nad katerima je bil več kot očitno, zelo zadovoljen. "

Tudi za Mašo je bil zadnji delovni dan: "Z mentorjem sva fotografirala kuharsko oddajo, kjer je bil glavni namen sponzoriranje uporabljenih izdelkov, zato sva poleg snemalcev midva morala vse to od bližje fotografirati oziroma zabeležiti. Še dobro, da smo ob toliko videne hrane, na koncu vse to dobili še za poskusiti. Bilo je norooo okusno. Malce bolje kot skuha naša "mati". "

"Fotr" Nejc pa je imel kratek delovni dan, a zanj to ni bil zadnji: "Fotografiral sem malce dogajanja po Popajevi vasi (Popeye Village), nato zelo kmalu odšel z delovnega mesta. Da nisem ravno odkorakal direktno domov, ker je bilo zunaj prijetnih 31 stopinj Celzija, sem šel skozi mesto, na krajši sprehod ob morju in se kopal. Imam zanimivo anekdoto današnjega dne: Ko sem z vode prišel do plaže in svojih stvari, sem na vrhu hriba zagledal avtobus. Še obrisati se nisem moral, samo pobral sem vse svari, ter bos, s čevlji v rokah stekel do avtobusa. No, ampak sem ga vsaj ujel. Čeprav je bil posledično poln mivke oziroma manjšega peska, ki je "odpadel" z mene, ko sem se malce posušil. Sem pa zares užival, z malce adrenalinskimi vložki ( :) ). Na fotografijah lahko pogledate, da sem bil vsaj na lepem izletu."

Ajda in "mati" Dolores pa sta bili junakinji, ki sta imeli prost dan in sta lahko edini v popolnosti izkoristili poletno vreme: Zjutraj, ko sva odšli od doma, sva sprva naleteli na sindrom otoka, na katerega smo že kar malce pozabili; sindrom: avtobus. A ko sva se tega rešili, sva se odpeljali skupaj do obeh najinih delodajalcev, ter pridobili potrebno papirologijo za jutrišnji zaključni sestanek. Nato pa je "mati" svojo hčerko popeljala na najboljši pastizzi na otoku. Zagotovo najboljši! Po malici pa sva se odpravili do najbližje postaje in se odločili, da greva na prvi avtobus, in se odpeljeva v neznano. Saj je otok vendarle tako majhen, da se v celotnem dnevu tudi če greš na najbolj zgrešen kraj, vrneš pravočasno, v nekaj urah, do doma. In prispele sva na severovzhod otoka. No ja, skozi primerjavo fotografij lahko opazite podobnost lokacije s "fotrovo", pa se nismo srečali ... Ampak, če primerjate, midve imava zagotovo kakšen selfie več ( :) ).
Sva pa imeli zares sproščujoče popoldne: se kopali, sprehajali ob morju, nastavljali sončnim žarkom. Seveda, uživali sva. Ampak "mati" mi še vedno ni kupila sladoleda, pa takooo sem si ga želela, zakaj sem bila tiho? pa so bile edine "žalostne" besede na koncu prelepega dneva."

Po prihodu domov, razgovarjanju o poteku dneva, smo šele Ajda, "mati" in "fotr" ugotovili, da smo bili ubistvu v istem mestu, kar je povzročilo obilico smeha. A največ so ga zagotovo povzročile večerne palačinke, ko smo bili vsi tako lačni, da smo bili s čokolado oziroma marmelado namazani "do ušes". Počutili smo se pravzaprav kot družina Pujse Pepe. Le da sta se družini Pepe pridružila še Mala in Velika Pujsa (Mali in Veliki Pujs). Hiša je bila polna zabave. In zares zabavnih trenutkov celotne družine, no danes družine Pujse Pepe ( :) ).

Jutri pa sledi naše zaključne srečanje na agenciji, ki nam je organizirala delodajalce ter s katero sodelujemo. To bo zanimiv skupen dan. Zagotovo.

Lepo Vas pozdravljamo v oddaljeno Slovenijo,
Ajda, Anja, Luka, Maša, Nejc in Dolores

XVI. dan

Merħba!

Za nami je že šestnajsti dan. In tu je že zadnji teden našega preživljanja na Malti. Otroci smo imeli delovni dan, starša pa sta prvič imela dan zase. Glede na to, kako sta ga opisovala, je bil očitno res samo za njiju.

A vseeno se prvo osredotočimo na otroke.
Ajda je danes po službi doživela presenečenje: "Imela sem popolnoma normalen delovni dan. In popolnoma normalno se mi je zdelo tudi to, da me je moja mentorica poprosila če podaljšam delovnik; a z tokrat z nagrado, da sem jutri prosta. In seveda mi je bilo zato še večje veselje nadaljevati. Tik preden pa sem odšla z delovnega mesta pa je mentorica pristopila do mene mi mi dejala: Ajda, to je bil tvoj zadnji delovni dan. Odlično si se izkazala! In s tem mi je polepšala dan, teden. Ter mi omogočila, da si še malce privoščim Malte. Hm, malce. Ker pa je bil današnji dan tudi moj zadnji delovni dan kot prilogo dajem zadnji grafični izdelek. Kakšen se Vam zdi?"

Za razliko od nje pa ostali vendarle niso imeli takšne sreče.
Anja in Luka sta imela običajen delovni dan: "Odšla sva v službo, kjer se pravzaprav ni dogajalo nič posebnega. Nadaljevala sva delo od prejšnjega tedna, se pogovarjala z mentorjem. Po delovniku a sva se odpravila še po manjših opravkih. Vsak po svoje. In po tem, ko sva se pogovarjala, sva ugotovila, da si skupaj prinašava nesrečo z avtobusi, kajti, ko sva stvari opravljala vsak po svoje je avtobus prišel takoj, nisva ga čakala niti par minut. Ampak ne, saj bova še vedno skupaj hodila v službo ( :) )."

Maša pa je imela zopet pomembno fotografiranje: "Predporočno fotografiranje; zabavno, a hkrati dolgočasno. Ampak zdrži se vse. Služba je služba. "

No "mati" Dolores in "fotr" Nejc pa sta kot že prej omenjeno imela dan zase: " "Fotr" me je peljal na nepozabn izlet; no ja verjetno je bil tako lep, da bi zagotovo lahko spadal pod medene tedne. Sprva sva šla do letališča, a neee nisva si želela zapustiti otoka. Od tam, sva nadaljevala pot na prečudovit izlet. Bilo je noro, morje, pečine, sonce ... Poleg tega da sva se kopala v morju, skakala s pečin, se je "fotru" izpolnila velika želja po potapljanju. Na koncu pa sva uživala še na fotografiranju z živimi pticami; izbrala sva si sovo. Vse to sva strnila v nekaj fotografij, tako da si lahko približno predstavljate, kako nama je bilo.

Kot pa da ta sanjski izlet ni bil dovolj že sam po sebi, sva kot zgledna starša na koncu odšla še po hrano za najine otročičke, ki so naju doma čakali s praznimi želodčki. Po poti nazaj z avtobusom pa sva malce opazovala, kaj ljudje počnejo na avtobusu: in za povrh vsega sva ugotovila, da nismo le mi tisti, katerim je na teh avtobusih na momente slabo. Tudi nekemu dedku je bilo zelo slabo, zato je kar težko izstopil z avtobusa. Na drugi strani pa se je na avtobus vmes prikazala skupina najstnikov, ki so malce razgrajali in čeprav jih nisva razumela skoraj nič sva se jim lahko samo smejala. Za konec, ko sva izstopila z avtobusa, pa sva pred seboj opazila dva Slovenca, nekega dijaka in profesorja, ki sta iskala novo lokacijo službe tega dijaka s krške srednje šole. Sprva nihče ni bil prepričan kje bi to lahko bilo, nato pa je "mati" zagledala avto s tem napisom in samo dejala: Pokličite številko na temle avtomobilu. Oba sta se dolgo zahvaljevala, in rekla: "Iznajdljiva si, bravo!""

Pripovedi "mati" in "fotra" so se zvečer ko sva prišla domov širile po celem stanovanju. Vsi smo jima malce zavidali. Ampak pravita, da bosta tudi nas enkrat odpeljala tja; kaj res?

Lepo Vas pozdravljamo v oddaljeno Slovenijo,
Ajda, Anja, Luka, Maša, Nejc in Dolores

XV. dan

Merħba!

Za nami je že petnajsti dan. Nedelja. Sproščena nedelja, ki je v službo zopet gnala le "fotra" Nejca. Ostali smo imeli prost dan. Kako pa smo ga izkoristili?

Kot smo že včeraj delno omenili, smo danes uresničili naš načrt o današnjem izletu. Odšle smo le Ajda, Anja ter "mati" Dolores, kajti Maša je s službe prišla zgodaj zjutraj; Luka pa se je zelo slabo počutil. A vseeno smo brez slabe vesti odšle. In imele še posebno družbo, seveda našega skritega gosta. Slovenca, ki zaenkrat še ostaja skrivnosten. Z razlogom. Vtisi pa so sledeči: "Sprva smo zgodaj zjutraj odšli na največjo tržnico na otoku, ki se pravzaprav imenuje Ribja tržnica, a tu dobiš vse. Kupovali smo spominke, preizkuševalki tradicionalne malteške jedi ... Po sami tržnici, kjer smo se po sprehajanju skozi dolge kolone in čakanju na vrsto, malce osvežili v slani, a noro topli vodi, ki je zbistrila naše misli. Nato smo sesprehodili do našega najboljšega supermarketa; Lidl, sredi oz. na poti domov. Na tržnici smo kupili prav vse, kar smo premlevali ali si zaželeli v mislih; v sami trgovini pa smo kupili naše najnujnejše potrebščine. Polni energije, s številnimi dodatnimi vrečkami smo se posledično pozno popoldne vrnili domov. Skozi priložene fotografija si malce bolj predstavljajte, kako smo preživeli izletniški dan."

Naš garač, "fotr" Nejc pa je danes, na nedeljo, imel opravka s sindromom: avtobus. No ja, tokrat je prišel prehitro in prav zato je moral prvič tudi on preračunati novo pot do službe, da je prišel točno. A ni počel tega, kar mu je bilo sprva naročeno včeraj. Pravi: "Fotografiral sem potapljače in ne otrok. Le-ti so namreč v bližini raziskovali morske globine. Ker pa sem dokaj zgodaj zaključil, semsi po pot nazaj vzel čas za mono, samostojni izlet. Odšel sem v mesto Mellieha, se sprehajal, fotografiral znamenitosti, postavitev zgradb na otoku. Vtise mojega delovnega dne sem Vam strnil tudi skozi priložene fotografije."

Skoraj že v trdi temi pa smo se po skupni večerji odločili, da za nas to ni končan dan. Ajda, Anja in Nejc so se odpravili na sprehod do morja: "Občudovali smo morje, ko je dan začel prehajati v noč... No poglejte si fotografijo. Zanimiv pojav."

Za razliko od njih, pa sta Maša in "mati" Dolores odšle na živi prenos nogometne tekme, njun hobi. Zanimivi rezultati tekem, smeh, zabava, pa sta poskrbeli, da sta dodatno uživali.

Jutri je pred nami dan, ko bomo vstopili v zadnji teden Malteškega razvajanja. Že?!

Lepo Vas pozdravljamo v oddaljeno Slovenijo,
Ajda, Anja, Luka, Maša, Nejc in Dolores