XVII. dan

Merħba!

Za nami je že sedemnajsti dan. Sončen, topel, prijeten dan. Za nekatere to sproščujoč, za druge delavni dan; zato ga prav vsi nismo morali izkoristiti po svojih željah. Kako pa smo ga?

Anja in Luka sta imela za seboj zadnji delovni dan: "Danes sva izdelovala dizajn, ki ga nihče od naju še ni oblikoval: dizajn za lonec, kar je bila zelo zanimiva izkušnja za zadnji delovni dan. Imela sva malce krajši delovni čas, na koncu pa se mentorju zahvalila ter izročila manjše darilce iz Slovenije, nad katerima je bil več kot očitno, zelo zadovoljen. "

Tudi za Mašo je bil zadnji delovni dan: "Z mentorjem sva fotografirala kuharsko oddajo, kjer je bil glavni namen sponzoriranje uporabljenih izdelkov, zato sva poleg snemalcev midva morala vse to od bližje fotografirati oziroma zabeležiti. Še dobro, da smo ob toliko videne hrane, na koncu vse to dobili še za poskusiti. Bilo je norooo okusno. Malce bolje kot skuha naša "mati". "

"Fotr" Nejc pa je imel kratek delovni dan, a zanj to ni bil zadnji: "Fotografiral sem malce dogajanja po Popajevi vasi (Popeye Village), nato zelo kmalu odšel z delovnega mesta. Da nisem ravno odkorakal direktno domov, ker je bilo zunaj prijetnih 31 stopinj Celzija, sem šel skozi mesto, na krajši sprehod ob morju in se kopal. Imam zanimivo anekdoto današnjega dne: Ko sem z vode prišel do plaže in svojih stvari, sem na vrhu hriba zagledal avtobus. Še obrisati se nisem moral, samo pobral sem vse svari, ter bos, s čevlji v rokah stekel do avtobusa. No, ampak sem ga vsaj ujel. Čeprav je bil posledično poln mivke oziroma manjšega peska, ki je "odpadel" z mene, ko sem se malce posušil. Sem pa zares užival, z malce adrenalinskimi vložki ( :) ). Na fotografijah lahko pogledate, da sem bil vsaj na lepem izletu."

Ajda in "mati" Dolores pa sta bili junakinji, ki sta imeli prost dan in sta lahko edini v popolnosti izkoristili poletno vreme: Zjutraj, ko sva odšli od doma, sva sprva naleteli na sindrom otoka, na katerega smo že kar malce pozabili; sindrom: avtobus. A ko sva se tega rešili, sva se odpeljali skupaj do obeh najinih delodajalcev, ter pridobili potrebno papirologijo za jutrišnji zaključni sestanek. Nato pa je "mati" svojo hčerko popeljala na najboljši pastizzi na otoku. Zagotovo najboljši! Po malici pa sva se odpravili do najbližje postaje in se odločili, da greva na prvi avtobus, in se odpeljeva v neznano. Saj je otok vendarle tako majhen, da se v celotnem dnevu tudi če greš na najbolj zgrešen kraj, vrneš pravočasno, v nekaj urah, do doma. In prispele sva na severovzhod otoka. No ja, skozi primerjavo fotografij lahko opazite podobnost lokacije s "fotrovo", pa se nismo srečali ... Ampak, če primerjate, midve imava zagotovo kakšen selfie več ( :) ).
Sva pa imeli zares sproščujoče popoldne: se kopali, sprehajali ob morju, nastavljali sončnim žarkom. Seveda, uživali sva. Ampak "mati" mi še vedno ni kupila sladoleda, pa takooo sem si ga želela, zakaj sem bila tiho? pa so bile edine "žalostne" besede na koncu prelepega dneva."

Po prihodu domov, razgovarjanju o poteku dneva, smo šele Ajda, "mati" in "fotr" ugotovili, da smo bili ubistvu v istem mestu, kar je povzročilo obilico smeha. A največ so ga zagotovo povzročile večerne palačinke, ko smo bili vsi tako lačni, da smo bili s čokolado oziroma marmelado namazani "do ušes". Počutili smo se pravzaprav kot družina Pujse Pepe. Le da sta se družini Pepe pridružila še Mala in Velika Pujsa (Mali in Veliki Pujs). Hiša je bila polna zabave. In zares zabavnih trenutkov celotne družine, no danes družine Pujse Pepe ( :) ).

Jutri pa sledi naše zaključne srečanje na agenciji, ki nam je organizirala delodajalce ter s katero sodelujemo. To bo zanimiv skupen dan. Zagotovo.

Lepo Vas pozdravljamo v oddaljeno Slovenijo,
Ajda, Anja, Luka, Maša, Nejc in Dolores