XIX. dan

Merħba!

Za nami je že devetnajsti dan. Dan, ko imamo spet malce več povedati in pokazati o poteku našega dne. Nekateri smo ga preživeli delovno, nekateri uživaško. Nekateri pa kar oboje skupaj; seveda kdo: "mati" Dolores ter "fotr" Nejc vedno kombinirata stvari, kdo pa drug?

"Fotr" Nejc je torej odšel na svoj zadnji delovni dan, ter tudi on zaključil s službo: "Za zadnji delovni dan sem dobil posebno nalogo; fotografiral sem upokojence, ki so imeli ravno neko zabavno prireditev, kar je bila ubistvu popolnoma nova izkušnja zame. Po končanem delovniku pa sem odšel do plaže, kjer sem bil dogovorjen z otroci."

Medtem, ko je on delal, pa smo se otroci; Ajda, Anja, Luka in Maša, odpravljali na dogovorjeno lokacijo, na plažo, kjer smo se dobili tik pred skupinskim izletom na otok Gozo, ki ga opisujemo: "Izlet je bil neverjeten. Peljali smo se s trajektom, sicer "prenašali" številne ponudbe vodenih ogledov na otoku, a smo se raje orientirali po navodilih našega skritega, prijaznega Slovenca, ki smo ga predstavili že nekaj blogov nazaj. Na trajektu, ki je bil v to smer brezplačen smo opazovali prelepo okolico, nato, po pristanku pa odšli direktno do glavnega mesta na tem otoku, Victorie, kjer smo si privoščili krajo pavzo, jedli tradicionalen malteški pastizzi, ki se je vsem zdel odličen. Potem pa nas je pot zanesla do ene od največjih znamenitosti na Gozu, Azure Window. Tam v bližini smo našli laguno za kopanje, nato pa smo odšli en zaliv naprej, ter se kopali obdani s klifi; sami pa si lahko vtis teh neverjetnih lepot naredite skozi prilžoene fotografije. A to še ni bilo vse. Po poti nazaj do avtobusa, smo naleteli še na prelepo utrdbo, stolp, ki pa se je za oglede gledalcev že zapiral; a ker nas je bila kar velika skupina, nas je lastnik povabil noter, da smo si ta stolp pobližje pogledali. Nato pa se počasi odpravili domov.
In tokrat nas je ujel poseben sindrom: avtobus, ki ga že dolgo nismo omenili. Ampak tokrat zares poseben. Ko smo prestopali na avtobuse nam sploh ni bilo treba plačevati karte, ker na avtobusu ni delal kontroler kart. Ko pa smo prepotovali do trajekta, kjer smo tokrat morali kupiti karte, pa smo se sprva želeli predstaviti kot domačini, ki imajo karte štirikrat cenejše kot turisti. A to je uspelo samo našemu "fotru" Nejcu, ostali smo mali plačevati polno ceno. A ni bil problem. Utrujeni, smo se nato z avtobusi vračali domov. Ter malce tudi nadoknadili spanca. Zasluženo. "

Popolnoma druga zgodba pa je bila na strani naše "mati" Dolores: "Dopoldne sem morala na zaključno srečanje v svoje podjetje, nato pa pohiteti domov, kjer me je čakalo pospravljanje, kuha kosila, pripravljanje prijetne dobrodošlice za mojo mamo, "staro mamo". In z njenim prihodom se je začel uživantski del dneva. Novincem je seveda treba razkazati, kar poznaš."
"Moja "hči" me je popeljala v bližnje mesto, na sprehod ob mestu, začutila sem tui toplino morja. To pa ni bilo vse. Popeljala me je tudi do glavnega mesta Vallette, kjer sva preživeli tudi zgodnji večer. Sama pa sem jo v zahvalo za prijetno razkazovanje mesta popeljala na odličeeen sladoled. Bil je ženski dan. Žensko popoldne. Ubistvu spoznavni dan z otokom. Zanimiv dan!" pa je svoje prve občutke na otoku opisala "stara mama".
Poglejte kje vse sva bili, kajti vse sva vam strnili v nekaj fotografij.

Po prihodu vseh domov, pa nas je na mizi čakala "kočerja" naše "mati". Mmm po dolgem in napornem kopalnem dnevu je pa to zares godilo. In tudi otroci so se končno pobližje spoznali s "staro mamo".

Jutri pa bomo imeli zopet družinski izlet, na zanimivo lokacijo. A prej nas čaka še nekaj opravkov. Pomembnih opravkov.

Lepo Vas pozdravljamo v oddaljeno Slovenijo,
Ajda, Anja, Iva, Luka, Maša, Nejc in Dolores