Finska snežinka 13

27. 1. 2017

Res smo bile vesele, da je današnji petek prost, saj smo se zjutraj pogovarjale ali bi šle na zabavo za Mickaelov rojstni dan, ki so mu jo pripravljali sošolci ali ne. Odločile smo se, da gremo. Za darilo smo mu podarile naš predobro poznani Čokolešnik, ki smo ga pripravile zjutraj našim sošolcem za video blog. Na začetku nas je bilo zelo malo in večinoma smo govorili po angleško, kasneje, ko so prišli še ostali pa je že prevladala finska govorica. Nea je poklicala Mickaelovo mami in dogovorile sta se kdaj ga bo pripeljala. Ko je stal pred vrati smo vsi vstali in, ko je Nea odprla vrata smo začeli peti pesem Vse najboljše. Priznati moram, da nisem še nikoli bila na takšni zabavi. Potem, ko smo odpeli smo mu podarili darila in pritekla je solzica ali dve. Lepo je bilo videti, da je vesel in, da so ostali tudi. Skratka zabava je bila utrujajoča kot zabave so ;). Po prihodu domov je sledila večerja, tuširanje in seveda "sladko" spanje.
Se slišimo jutri.

ERASMUS France, Clermont Ferrand

Hi!

My name is Dragan Spasovski and on the 28th of January I'll be going to Clermont-Ferrand. I'm in my junior year at the Srednja Medijska in Grafična Šola Ljubljana and I've been looking forward to this for about two years now. I am very excited and eager to finally go.

I love everything about photography, film and animation. The school that we will be going to is called Lafayette High School and from what I've read on the internet it seems that it will never get boring and there will be a lot of new things that I'll learn. I am also looking forward to meeting new people and learning about France and the people that live there.

As of now, I have already packed my bag and I'll be going to bed in about 15 minutes so that I can get some rest before we leave. The bus to Zagreb leaves at 04:50 in the morning and I need to be well-rested.

Goodnight :)

ERASMUS France, Clermont Ferrand

Dear friends!

My name is Bor Zagoričnik and I'm one of the four exchange students from Srednja medijska in grafična šola Ljubljana, going to France (Clermont-Ferrand). I've always loved making films and being creative and I strive for success, so when I heard about the Erasmus student exchange program I knew that I had to go. We have to be somewhere in Ljubljana in about 10 hours at the time of me writing this and of course I am the greatest procrastinator you've heard of, so normally I'm still doing nothing useful.  The school we will be attending is called Lafayette High school in Clermont-Ferrand and we already met some students who flew here with the Erasmus program and they seem pretty cool so I believe this is going to be fun.
I've been making films for 6 years now and with the help of my friend Miha, we will try to make cool looking videos for you to see what living and exploring France for 3 weeks looks like.
Allright, I think now is probably the time I should start to do something productive, so I'm going to stop writing now.
 Goodbye

ERASMUS France, Clermont Ferrand

Hello!

My name is Miha Jan Strehovec and tomorrow I'm flying to Clermont Ferrand. I'm a junior student at Srednja medijska in grafična šola Ljubljana. When I saw that France is on the list of countries for the Erasmus exchange program, I immediately applied as I love travelling and exploring new countries and their culture. 

I'm going to be attending Lafayette High school in a student city called Clermont Ferrand and I hope that I can learn new skills, meet new people and explore France. I've been in love with film making and photography since I was in middle school, and I'm very happy that I got the opportunity to travel abroad and learn new things. 

Right now I'm packing my last things and testing all of my equipment (there's a lot of it). Tomorrow we're flying to Paris at 9am and then from Paris to Clermont Ferrand, we should arrive at 13:40.

For now that is all,

Miha

Paket s Čokolešnikom nam je rešil življenje :) Lp
Ana, Julija, Neža, Katja

Finska snežinka 12

26. 1. 2017

Nov dan, nove izkušnje. Danes je bil zadnji dan z dijaki iz novinarske šole. Vajo, ki smo jo zaceli včeraj smo danes odlično posneli. Režiser je bil Mickael, ki je danes tudi celoten dan režiral. Jaz sem bila večino casa za kamero in snemala sem enega izmed voditeljev. Tokrat moja kamera ni bila statična in sem lahko premikala kadre, vendar samo, ko je to odobril režiser. Zjutraj smo morali pripraviti in popraviti luči za tretjega govorca, ki sta ga voditelja intervjujala. Potrebovali smo tudi eno dodatno kamero za izven studia, kjer se je odvijal še en intervju. Ker finščine še zdaj ne znamo je bilo kazanje kamer po zaporedju res težko a, ko smo se naučili šteti do 6 ni bilo vec yako težko.
Nasega učenja o multikamera programu je konec, naslednji teden pa sledi ucenje o zvoku in svetlobi.

Dober dan v Slovenijo! Javljamo se iz dokaj tople Finske, drsanje na jezeru je že onemogočeno. Nekaj diši po pomladi. Res je prijetno, slišimo pa tudi, da se je nedvomno vredno vrniti nazaj poleti. Oziroma tistih par dni v letu, ko so temperature bistveno višje v primerjavi s preostankom leta.   V šoli se imamo res odlično! Vzdušje je fenomenalno, večino dneva namenimo utrjevanju prijateljskih vezi, seveda tudi kaj posnamemo Danes je bil še najbolj produktiven dan v tednu. Na obisku smo imeli še vedno študente novinarstva, s katerimi smo snemali že pretekli teden. Kot ekipa smo se zelo ujeli, tako da je bilo tudi delo dosti lahko. Slovenska delegacija je zavzela iste položaje kot včeraj, punce se res znamo znajti. Če pa kaj ne gre,  nam z veseljem pomagajo. Tudi profesor Juha je pohvalil naše sodelovanje z ekipo, sam je bil navdušen nad vzdušjem. Preostanek dneva pa bomo posvetile druženju z našimi sošolci. Presenetljivo gre našim finskim prijateljem dobro izgovorjava slovenskih besed, po drugi strani pa nam ne gre izgovorjava finskih. Seveda, če pa nas učijo besede, ki imajo več kot 30 črk! Absurd. Nič čudnega, da nam ne gre. Se slišimo spet jutri!

snemanje

Ana in njena kitara

Obvezna oprema floor managerja :)

Pozdravi iz sončne finske! Pomlad je očitno že skoraj tu… Zaledeneli pločniki so se spremenili v blatne luže. Dan je potekal presenetljivo dobro, opravljale smo nam že dobro poznana dela. Za dobro delo nas je profesor Juha tudi pohvalil, tudi »feed back« sošolcev je neverjeten, res bo težko oditi. Luči že obvladamo, snemamo tudi že kar solidno, samo režirati se bojimo. Če pa pristaneš na mestu režiserja, si pa lahko hvaležen, da večina drugih ljudi poleg tebe ne razume slovensko. Kaj moraš, pod pritiskom se nekako težko obvladaš. Danes smo zadnjič snemali s študenti novinarstva, in kakor se spodobi, smo najboljše opravili na koncu. Vsi smo se res vživeli v svoje delo in bili pohvaljeni tako s strani profesorja Juhe, kakor tudi »novinarskega« profesorja. Vzdušje v ekipi je fenomenalno, sošolci so izredno odprti in spoštljivi. Naša izmenjava se čisto prehitro približuje koncu, že vidimo kako nam bo težko oditi. Pa lep pozdrav!

Današnji dan smo začele kot ponavadi. Vstale smo s težavo, nič nenavadnega. Lahko si predstavljate, da so nam priprave na šolo vzele kar nekaj časa, 4 dekleta, ki pač rade dobro izgledajo. K sreči smo ulovile trolo ter se odpravile proti mestnemu središču, kjer smo prestopile do trole, ki nas pripelje do šolskega praga. Danes smo v šolo prispele prve, zato smo bile dolžne skuhati kavo. Pravijo, da je bila užitna. Počakale smo še ostale ter preživele prvi sestanek dneva. Brez smeha seveda ni šlo. Ob deseti uri pa so se nam ponovno pridružili študentje novinarstva. Včerajšna generalka na koncu dneva nam je koristila, da se nismo na vse zgodaj preveč obotavljali. Še ena skodelica kave, pa bo potekalo vse kot po maslu. In res je! Posneli smo večkrat, vmes smo se menjavali. Danes sem bila na mestu, kjer sem opravljala z lučmi. Ob meni je sedela Julija, ki je bila na recorderju, Katja je večino dneva preživela za kamero, Ana pa je spet skakljala po studio kot floor manager. Tekom dneva smo še parkrat zamenjali pozicije, Slovenke pa smo se se menjavale med seboj, saj smo se nekako upirale vlogi režiserja. Misija je uspela, dan se je spet končal čisto prehitro in to brez slovenske režiserke. Četrtek je že tu, joj prehitro gre teden naokoli …
Lp

Finska snežinka 11

25. 1. 2017

In tukaj je prelomnica našega bivanja - polovica bivalnega casa. Ta teden smo že drugi dan v šoli. Dabes so bili z nami spet sošolci iz novinarske šole. Jutro se je začelo malo kasneje kot ponavadi - ob 10:00. Vsi smo bili že v studiu, čakali smo le še profesorja Juho. Juha nas vodi skozi proces izdelave TV oddaje že od samega začetka naše prakse. Vsa njegova predavanja, ki ne izgledajo kot predavanja vendar kot namigi, so tako zelo poučna ,da si lahko snemanje predstavljaš na 1000 in 1 način ter kako ga izboljšati. Vse ti predstavi kako on vidi stvar, kako lahko stvar posnameš, kako lahko pot kamere spremeniš v pesem in kako je on to delal v prejšnji službi. Ker snemanje iddaje brez poznavanja dela sodelavcev ne gre smo se preizkusile v vseh osebah. Ure so tekle hitro, ker smo oddaje hitro in kvalitetno posneli. Da bi posneli še boljše smo se vsakič pred menjavo režiserja zbrali v studiu in si izmenjali mnenja o posneti oddaji. Tudi profesor nam je povedal kako naj nekaj popravimo. Na koncu dneva smo preizkusili še oddajo z intervjujem in reportažo skupaj. Moram reči, da je bilo za vajo kar zabavno posneto in upam, da nam jutri uspe vsaj posneti, verjamem pa, da nam bo uspelo boljše.

Že nazaj! Kot smo obljubile, danes povemo malo več glede dela »floor managerja«, pa besedo ali dve še o delu v studiu. »Floor manager« na kratko, režiserjeva desna roka. Ali pa recimo raje leva, mesto desne pripada »production managerju«. Dobiš slušalke, prek katerih spremljaš dogajanje v režiji. Poskrbiš, da so še pred začetkom dela vsi na svojih položajih, to ni težko, saj jim je že v navadi, da vsak ve, kje je njegovo mesto, brez posebnih prošenj, prerekanj in podobno. No, še ena razlika v primerjavi z delom doma. Ko se v studiu ugasnejo delovne luči, odštevaš skupaj z režiserjem, tako tudi igralci izvejo, kdaj pričnemo s snemanjem. Med samo oddajo poslušaš navodila režiserja, kdaj bodo inserti, koliko časa ostane do naslednjega začetka, koliko časa imajo, da zaključijo oddajo. Prva izmed nas se je preizkusila Ana, ki je še vsem ostalim olajšala delo. Seveda smo se tudi ostale izkazale  kot »floor managerji«, saj smo že videle, kako poteka delo.
Pridružili so se nam še študentje novinarstva, ki so nam delo še olajšali, saj tako ni bilo več potrebno izbirati igralcev v našem razredu, delo pa je že potekalo v ustaljenem ritmu, brez večjih težav. Včasih nam malo »ponagaja« tehnika, pa tudi te težave kaj hitro odpravimo, saj smo v ekipi pravih profesionalcev. Tako sedaj snemamo poročila, »floor manager« pa se med snemanjem sprehaja po studiu, da opozori novinarje, katera kamera snema program. V roke dobiš papir in ko zaslišiš režiserjev »cut« malo pomahaš pred kamero, ki je naslednja na vrsti. Res preprosto. Razen, ko v režiji pozabijo, da nekako ne govorimo istega jezika, da finščine preprosto ne razumemo, saj je dokaj zahteven jezik. Ker opcija podnapisov v resničnem življenju ne pride v poštev, lepo prosiš, če lahko govorijo angleško, pa to seveda takoj storijo, saj vsi odlično govorijo angleščino. Če pa slučajno ne, pa tudi ni problema, si pomagamo! In ko po koncu snemanja kot »floor manager« po slušalkah slišiš krike veselja iz režije, veš, da je vse potekalo brezhibno.

Več v nadaljevanju
LP

Med odmori...

Pa gremo po vrsti. Postaje v studiu si sledijo nekako tako. Najprej te postavijo za kamero, seveda če imaš srečo se izogniti »igralskemu stolčku«. Kamer je več, tako da si na prvi še lahko privoščiš napake, ko se prestaviš na drugo pa že ha, obvladaš! Najprej nam je profesor Juha pokazal, kako dejansko opravljati s kamero, s pomočjo »control room-a« smo nastavili še belino, preko slušalk smo dobile še dodatna navodila od režiserja glede določenih slik. Vsaka za svojo kamero, čakamo na začetek snemanja. Še sreča, da so kamere nameščene na stojalih, saj so se nam zaradi živčnosti vsem tresle roke. V znak pripravljenosti ob režiserjevem vprašanju »Are you ready?«, pokimamo s kamero in globoko vdihnemo. Kar naenkrat odštevamo, še 5 sekund. Še 5 sekund do prvega snemanja!!!!!!! Vmes nas je režiser še preko slušalk opozoril, da popravimo sliko. Posneli smo intervju. Sprva smo imeli vajo, če je vaja potekala brez večjih napak, smo zaključili ter zavrteli ruleto – zamenjali pozicije. Če pa je med snemanjem prišlo do kakšnih nepravilnosti, pa smo posneli še enkrat. Včasih celo 4-krat kakšno sceno. Ah, nič zato! Dnevi so tako dolgi, kajneda? Ne, čisto prekratki, na trenutke pa se zazdi, da postajajo še krajši. Zelo hvaležne za prvo kavico zjutraj, kdor je prvi v studiu skuha kavo, je pa res, da moraš biti hiter, da si jo sploh izboriš. ( Iz kamermana se preleviš v »floor managerja«, le-ta posreduje režiserjeve ukaze iz režije v studio. Sliši se preprosto, pa vam povemo, da je vse prej kot to! Ampak več o tem prihodnjič… Nato pa te pot ponese iz studia v režijo, kjer najprej zavzameš mesto pri lučeh, nato še malo nižje, do »recorderja«, potem si pa že pri »videomixerju«, ki opravlja zelo pomembno nalogo. Za vsem stoji režiser, ki ima svojega »production managerja«, pridemo do sekcije za tekst, pa prostora za mizo, ki skrbi za predvajanje raznih insertov in na koncu še »audiomanagerja«. Profesor Juha pa nas spremlja iz sosednje sobe, kjer uživa ob kavici. Po vsakem snemanju imamo v studiu sestanek s celotno ekipo, kjer dorečemo kako naprej, največkrat se  pa kar soglasno odločimo za odmor.
Več v nadaljevanju...Lp

Juhu, spet smo tu! Zaradi težav z internetom se javljamo bolj po redko. Odločile smo se, da vam tekom naslednjih objav predstavimo utrip šolskega življenja na Finskem. Iz prejšnjih objav je verjetno očitno, da smo se res dobro vključile v družbo. Ljudje tukaj te, čim pokažeš zanimanje za komunikacijo, delo, dejansko vzamejo za svojega. Edino pravilno, kajne? Še vedno je vzdušje daleč od tega, kakšnega smo navajene doma. Hvaležne smo vsem našim novim sošolcem, ki nam pomagajo pisati to življenjsko zgodbo. Zavedamo pa se tudi, da smo vkorakale že v drugo polovico našega bivanja tukaj. Nekako se bomo s težavo odpravile nazaj domov, prav zaradi ljudi, s katerimi smo spletle trdne prijateljske vezi. Že planiramo vrnitev nazaj, saj veste od spominov se bolj otožno živi.  Ljudje so pripravljeni pomagati, vsi so primorani opraviti svoje delo.
Da vam razkrijemo, svojim novim sošolcem smo pokazale par slovenskih navad. Precej so šokirani nad našim šolskim sistemom, saj je res čisto nasproten od njihovega. Skupaj smo preposlušali tudi slovensko glasbo, kar je razvidno v naslednjem videu. Kar se pa slovenske hrane tiče, pa še zbiramo pogum ter nasvete mam, kako pripraviti pristen slovenski obrok. Priprave tehtajo svoj čas, saj veste, nikomur ne želimo povzročiti kakršnihkoli zdravstvenih težav.

(Mika v elementu)

Če ti neko določeno delo v studiu ne leži, so strpni, ti pomagajo ter se zavedajo, da ti pač bolj ustreza drugo delo. To nas je najbolj presenetilo, ko smo se tudi same preizkusile na nam še nepoznanih delovnih postajah, pričakovale smo neko »jamranje«, pritoževanje, zavijanje z očmi,  vzdihljaje, ki smo jih navajene. Ampak odziv je bil ravno nasproten. Dobile smo tolažilne besede »nono, saj gre«, dodatno razlago in iskrene nasmehe, ki so nas pomirili, da pa nam verjetno ne gre tako slabo. Več v nadaljevanju... Pa lep pozdrav :)

Finska snežinka 9, 10

24. 1. 2017

Torek je in že smo skoraj na polovici našega bivanja. Kar nekaj lepih izkušenj smo že dobile in se še več naučile. Finska je res ena lepa država in tudi zanimiva. Zanimiv je njihov javni prevoz, ki se zelo razlikuje od našega. Trole so točne, ne vem ali je kdaj kakšna zamudila odkar smo tukaj - morda ena za minuto ali dve. Mislim, da je v Ljubljani bila v vseh treh letih morda samo ena trola res točna. Ste kdaj videli koga v Sloveniji, da dvigne roko in mu trola vstavi? Ne? No tukaj ti bo trola vstavila in, če roke ne boš dvignil potem bo peljala dalje in se ne bo ozrla nate. Najbolj čudno pri trolah pa je, da so zelo zelo hitre. Tako si lahko v trenutku kjer želiš biti. No sedaj pa dovolj o javnem prevozu. Šola je stvar za kar smo tukaj in tudi ta se nedvomno razlikuje od naše. Na prvo kar se dijak SMGŠ-ja spomni ob pogledu na Mediapolis je: To je 4x večja stavba od naše. Ja res stavba je ogromna a ne zato, ker bi šola imela veliko dijakov temveč zaradi tega, ker so pod isto streho nacionalna televizija, fakulteta (TAMK) in Tredu - šola kjer smo na praksi. Večina ključavnic se odpre na čip, ki ga ima vsak posameznik - tudi me smo ga dobile. In, če želiš v studio/režijo ali v sobo za oddih samo prisloniš čip in vrata se odklenejo. V Ljubljani imajo čipe le profesorji. Danes so se nam spet pridružili sošolci iz novinarske šole in danes so svoje delo opravili veliko boljše kot v petek. Najboljša stvar danes je bilo delo studijskega managemerja (floor manager). Tukaj usmerjaš voditelje čez koliko časa bodo morali začeti govoriti, kdaj so reklame, katera kamera je orava... Prav tako moraš sklicati vse kamermane, da se postaviji ba svoja mesta. To je eden izmed poklicov o katerem se pri nas ne učimo. Po pouku so nas odpeljali do rastave lučk in res je bilo izjemno. V eni sobi so se premikale luči in krožile. Zanimivost pa je, da jih je toliko kot prebivalcev.
P.S. Slike so slabe, ker so iz telefona, ker smo pozabile fotoaparat.

Finska snežinka 8

22. 1. 2017

Nedelja, hja hitro je šla mimo saj smo spale do 10-ih in se odpravile po nakupih in lovu na bankomat. Šle smo v Stockman kjer so si dekleta ogledala stvari, ki bi jih lahko kupile domačim. Videle smo tudi trgovino, kjer bomo lahko kupile majhne okraske in kartice. Znamke so zelo drage v primerjavi s tistimi, ki jih uporabljamo doma. Mimo nas se je peljal starodobnik, ki jih ne vidis veliko. Spominjal je na avtomobil iz risanke Avtomobili. Kartice smo popisale in Ana jih je nesla v nabiralnik s kjer so začele svoje popotovanje v Slovenijo.

To je to za danes - spet imamo manjše probleme z internetom.

Finska snežinka 7

21. 1. 2017

Prva sobota je mimo. Ogledale smo si dve stvari in se vrnile v apartma, ker kot smo spoznale se tema hito priklati čez naše nebo. Spala sem do 11-ih in se nato oblekla, pojedla in odšla z ostalimi na stolp. Vsopnina je bila 4,80 in vreme nam je bilo pisano za dober ogled. Videla sem skoraj cele Tampere, jezera, ki so bila zamrznjena in zabaviščni park, ki je bil žal zaprt. Naredila sem nekaj slik sončnega zahoda in pokrajine, ki je bila prečudovita. Naprej smo se odpravile v umetniški muzej kjer smo si ogledale razstavo Sare Hildenin. Bilo je kar zanimivo, čeprav nisem ljubitelj muzejev in razstav. Slike in predmeti so od daleč izgledali popolnoma drugačno kot od blizu. Dobile so drugačen pomen in izgled - zdaj se spomnim stavka moje stare mame: Pogled je lepši, če gledaš širše. Na koncu smo šle še v trgovino po večerjo in se odpravile domov.
Kot zanimivost imajo vse hiše tukaj lestve na strehi do dimnikov. Le zakaj, morda za Božička?
P.S. Slik iz muzeja nimam ker sem mislila, da se ne sme slikati :)

Današnji dan je potekal tako bolj, čisto sobotno. Zjutraj nas je prebudil topel sonček, ki nam je dal dodatni zagon za nove avanture. V ritmu sproščene sobote smo vstale, pozajtrkovale nadvse cenjen čokolino ter se z mestnim avtobusom številka 6 odpravile do centra. Sprva, priznamo, se nismo znašle, kaj kmalu pa smo za ovinkom zagledale našo prvo destinacijo. Stolp Näsineula, ki je s svojimi 130 m drugi najvišji stolp Skandinavije. Presrečne smo ugotovile, da do vrha vozi dvigalo. Smo se že zbale, da bi pokurile težko prigarane kalorije prejšnega večera, ko smo si privoščile kebab (verjemite, dobro se kombinira tudi z ananasom).  Ko smo prispele na vrh, pa nas je očarala lepota finske beline, obsijane s soncem. Razgled se razteza vse tja do 20 kilometrov. Večino popoldneva smo tako preživele na stolpu, saj ga nekako kar nismo mogle zapustiti. Seveda nismo izpustile odlične priložnosti za pridobitev novih fotografij, s katerimi vas bomo popeljale naprej po svoji poti. A ker smo imele za drugo polovico popoldneva še druge načrte, nas je čas skorajda pregnal s stolpa. Nato nas je pot ponesla  v muzej Sare Hilden, kjer smo se nagledale sodobne umetnosti v spremljavi žive glasbe.

Na poti domov pa smo uživale ob spektakularnem sončnem zahodu.  Oh ja, dnevi postajajo res prekratki.

Finska snežinka 6

20. 1. 2017

Zadnji delovni dan tega tedna. Danes sem bila cel dan kamermanka. Sicer je bilo bolj dolgocasno, ker se kamere niso premikale (kadri) - bile so statične. Snemali smo poročila in za voditelje so bili dijaki iz novinarske šole. Motilo me je, ker so večino časa gledali v list in ne v kamero. Niso se mi zdeli takšni profesionalci kot so jih opevali. Dan smo zaključili že ob 14:00. Paketa še vedno ni - morda pa jutri.

Finska snežinka 5

19. 1. 2017

Bližamo se koncu prvega tedna na Finskem. Danes sem režirala 6 minutni pogovor in res je bilo fantastično, poleg tega je bilo tudi težko, saj si moral slediti pogovoru, času in zraven dajati še ukaze. Najprej je bilo potrebno napisati časovnico (timeline) koliko časa bo trajal prvi del pogovora in koliko doge so reklame ter dolžina drugega dela pogovora. Za pomočnico, ki mi je govorila koliko sekund je še do kakšnega dela sem imela Nežo. Naslednje mesto je bilo mesto tekst operaterja, ki na začetku pogovora čez sliko prilepi imena govorcev. Za to nalogo sem se znašla v vlogi vstavljalca insertov - reklam in špic. To ni bilo tako teško, saj smo imeli le uvodno in končno špico ter vmesno reklamo. Zatem sem kontrolirala zvok. Vsi mikrofoni so morali biti preverjeni ter pritrjeni in pripravljeni za oddajo. Tako sem na koncu dneva sedela še pred kamero in se pogovarjala o športu.
Jutri dobimo paket in obiske v studiu.

 Hmmm, zgodnjih jutranjih ur definitivno nimamo najraje, vendar bomo danes naredile izjemo. Ob sedmi uri zjutraj smo namreč poletele iz ljubljanskega letališča Jožeta Pučnika proti frankfurtskem letališču, kjer smo pot nadaljevale proti Helsinkom. Temperaturno stanje je primerljivo s stanjem v Sloveniji. Presenetljivo, kajne? Prvi finski nauk, ne hvali dneva pred nočjo. Po dolgi poti smo končno prispeli v Tampere, kjer smo se namestili v študentskem naselju. Izmučene smo se odpravile spat, saj nas je naslednje jutro čakal obisk šole.

Polne pričakovanj o novih šolskih izkušnjah, smo prestopile prag medijskega izobraževalnega centra v Tamperah. Sprva nekoliko nervozne glede samega učnega procesa ter nam prilagojenega programa, a vzdušje so takoj popravili naši »začasni« finski sošolci, ki so nam omogočili boljšo prilagoditev novemu okolju. Verjetno veste, da ima Finska najboljši šolski sistem na svetu. Zakaj je temu tako, smo imele možnost izkusiti na lastni koži. Da razložimo na primeru, oddelek za avdiovizualne komunikacije tu, v Tamperah ima ponedeljke namenjene zgolj in izključno samo teoretičnim predmetom, preostali delovni dnevi pa potekajo v studiu, kjer vsak dobi priložnost nastopiti v vsaj eni od mnogih vlog za potrebno snemanje. Takoj po prihodu so nas v studiu posedli za mizo, z nami so namreč posneli intervju. Kaj kmalu pa je postalo jasno, vloge se menjajo. Tako je vsaka od nas na neki točki snemala s kamero, prof. Juha nam je pokazal in razložil prednosti ter slabosti različnih načinov snemanja. Seveda nismo ostale samo pri vlogi snemalcev. Preizkusile smo tudi delo »«Studio directorja«, se preselile do režije, kjer smo se naučile opravljati s pravimi studijskimi lučmi, avdio sistemom, predvajanjem reklamnih oglasov ipd. Prof. Juha je vsako od nas pohvalil, saj smo se očitno v vlogi režiserja vse res znašle. Nekako težko verjamemo, da dnevi tečejo tako hitro, saj v enem dnevu doživimo čisto preveč izjemnih izkušenj, da jim še same ne uspevamo dohajati! V glavi pa že sestavljamo načrte za oglede finskih znamenitosti, ki jih definitivno ne smemo spregledati, proste vikende in ponedeljke bomo namenile sprehajanju po finskem zemljevidu. Priporočamo Vam, da ostanete z nami in nam virtualno sledite s pomočjo naših fotografij na potovanju po deželi »tam zgoraj«. Srčno upamo, da srečamo tudi gospoda Božička!

Nähdään pian!