Multimed. Tools for Corp. Design 2006/07;
Pract. App. to teaching Graphic Tech. 2006/07; The Secrets of D.V. 2007/08;
Multimed. Matters 2008/09; The Image of the Other 2008/10
Secrets of DTP 2009/10;
Secrets of Multimedia Tech. 2010/11;
Comenius Individual Mobility 2011/12;
The Secrets of Graph. Tech.
2011/13; Viribus Unitis 2012/14;
Multimed. Revealed 2013/15;
SMGŠ on the MoVE 2015/17;
Together We Learn, United We Stand 2015/17
Mobility=Opportunity 2019/22, Story Valley 2020/23
Spet je en klasično zasnežen finski dan za nami, me pa smo se spet spravile pisat blog.
Danes se nam je pouk začel okoli desete ure, kjer smo profesorju Kai-u in ostalim študentom najprej pomagale zaviti in pospraviti kable, saj so pospravljali celoten studio po prenosu v živo, katerega smo bile deležne v petek.
Študentje moškega spola so bili pri tem delu bolj aktivni, saj so bile stvari zares težke (zgleda, da imajo prav to navado na finskem: da si dekleta iz žepkov potegnejo telefone in kasneje opravljajo neka 'fensi dela', medtem ko fantje nosijo razne plošče, luči, ipd. - seveda je to čisto odvisno od posameznika).
Kot ponavadi smo malo pred enajsto imeli kosilo, potem pa smo se usedli v studio in počakali, da vsi pojemo. Finski prijatelji so nas učili nekaj finščine in mi smo učili njih nekaj slovenščine.
Ko je prišel profesor, ga je Petra prosila, če spet lahko malce snema iz steadiecamom, ki pa ji je potem kmalu bil dan v roke in spet ga je bila vesela kakor otrok, ki je v roke pravkar dobil sladkarijo... pa še to ni dobra primerjava, saj je bila ona doooosti bolj vesela.
Malce smo posnele dogajanje po šoli, po kakšni urici pa smo se usedle na mehke stole spodaj. Tam smo še malce snemale in se igračkale z montiranjem, 14:20 pa smo spet prižgale Adobe connect iz katerega smo kasneje poslušale predavanje, ki ga je profesor Jambrek predaval 3.G (Petrinemu razredu).
Potem smo pospravile opremo, Kai pa nam je povedal, da bomo jutri snemale kratke filme s skupinami dijakov iz njihovega razreda. Prvič nas bojo ločili - Lana in Urška skupaj ter Petra in Hana skupaj; tako da več o tem jutri.
Me pa smo se potem odpravile domov, kjer smo dan preživele v gledanju smučarskih skokov, uživanju hrane in ga nekatere prespale v postelji.
spet se vam javljamo. Danes je bilo malce bolj toplo (3 stopinje), pa še dežuje, tako da vreme ni bilo nam po godu (želimo sneg! Komaj čakamo, ker je jutri spet napovedan. ).
Skratka, danes smo preskočile zajtrk, tako da imate srečo, ker o hrani ne bomo razglabljali, ker nam je je zmanjkalo.
Dopoldne smo se odpravile v Mediapolis, kjer pa smo nekaj časa sedele, dokler nismo šle v zgornje nadstropje k mlajšim dijakom (razred s katerim smo do sedaj bile je imel prost dan), kjer pa smo končno našle profesorja Juho, ki nas je odpeljal do studia.
Tam nas je povprašal o naših prejšnjih izkušnjah pri snemanju in kaj vse smo že poskusile. Potem nam je dal dolg in zanimiv govor o tem kakšna umetnost je snemanje. Po njegovi teoriji je snemanje seveda teoretično delo, vendar moraš vanj dati tudi svojo dušo, emocije in gibanje.
Povedal nam je, da je pomembno, da si v glavi že prej ustvariš neko sliko, si 'narišeš nevidne tirnice' po katerih boš potem hodil, da bo posnetek res lep in pokazal nam je tudi kako je lažje ustvariti že neko sliko in predstavo v možganih s pomočjo glasbe, ki nam daje občutek kakšen bo potem končni izdelek. Seveda, je vmes tudi kakšno zapel.
Poskusile smo več različnih vrst kamer in opravile mnogo majhnih vajic, na koncu pa so nas nekatere že kar pošteno bolele roke. Vseeno se nam je vse to delo (ki ga ponavadi na šoli ne opravljamo na tak način) zdelo zelo zanimivo in izobraževalno in moramo pohvaliti gospoda Juho, saj je res na super in zanimiv način predstavil kamere in snemanje; na način, za katerega me še nikoli nismo slišale.
Iz izkušenj nam je Juha povedal tudi, da se mora profesionalec kakor je on tudi zelo pripravljati (še danes) in da si dostikrat vzame odmor, da malce premisli v glavi kako bi bilo vse najbolje posneti.
Govorili smo tudi o snemanju kratkih filmov, za katere nam je zaupal da je zelo pomemben tudi odnos med akterjem in snemalcem. Zadnji je igralcev glavni feedback in vedno morata delati v sožitju, tako da nastanejo najboljši posnetki in se seveda oba dobro počutita.
Proti koncu smo se zgoraj zbrali v nekakšni avli, kjer smo določili urnik za ta in naslednji teden. Za jutri se že veselimo dela v studiu!
Več o tem pa seveda lahko izveste čez približno 24 ur na našem blogu, glede današnjega dne pa si oglejte še naš vlog:
Sem Polona in obiskujem tretji letnik na Srednji medijski
in grafični šoli Ljubljana. Zanima me veliko stvari, a na prvo mesto bi postavila grafično
oblikovanje. Rada pa imam tudi fotografijo in televizijo. V prostem času rada
uživam v naravi in kuham, zato se ni bati, da bi bili z Zalo v Estoniji lačni.
Že od nekdaj mi je bila zelo zanimiva tujina, vsa
raznolikost kultur, arhitektur, zgodovine, jezikov in seveda kulinarike, ki jo svet izven
meja Slovenije ponuja. Starši so mi omogočili, da sem videla že kar nekaj
Evrope, ampak tako daleč od doma pa še nikoli nisem bila, zato komaj čakam, da se z
Zalo v nedeljo usedeva na letalo in odletiva v mrzlo Estonijo, kjer bova na »oblikovni«
šoli nadgrajevali svoje znanje iz oblikovanja in umetnosti.
Z vami bova na blogu delile vse najine podvige, zato vabljeni k
branju.
Moje ime je Zala, obiskujem tretji letnik Srednje medijske in grafične pole v Ljubljani. Zanima me predvsem grafično oblikovanje in animacija, všeč pa mi je tudi televizija. V prostem času se rada ukvarjam s športom in rišem. Za prakso v tujini sem izvedela proti koncu prvega letnika in že takrat razmišljala, da bi se je rada udeležila. Takoj, ko sem imala možnost, sem se prijavila in na srečo bila izbrana.
Prakse v tujini se zelo veselim, saj v tem vidim priložnost o nadgradnji znanja s področja medijev, izpopolnjevanji angleškega jezika, spoznavanju novih ljudi ter njihove kulture. Ta pot bo zame se posebej vznemirljiva, saj bom prvič potovala z letalom.
Upam, da se bove s prijateljico lepo imeli. Vabim vas, da najino bivanje, prakso in vse ostale dogodivščine v mrzli Estonji spremljate na najinem blogu.
Naš avantura se je začel na Brniku kjer smo se zbrali 6:30
in skupaj z profesorjem Babičem sedli na
letalo do Münchna leteli smo z majhnim letalom od Adrije s katerim smo leteli
okoli eno uro. Bili smo zelo veseli, da smo končno lahko odleteli saj smo vsi
komaj čakali da pridemo na Švedsko. Kar nismo vedeli je bilo da bo to naše
potovanje trajalo trinajst ur.
Ko smo prispeli v München smo bili presenečeni nad gromozanskim letališčem katerega smo imeli čas da ga malo preiščemo in si privoščimo kavo ki je bila celo zastonj .
Naslednji let je bil veliko večji in tudi bol. Lufthansa je zelo lepo poskrbela za nas saj je vsak dobil svoj sendvič in nekaj za pit. Ko smo prispel na Švedsko smo hitro odšli na vlak s katerim smo se vozili 20 min.
Ko smo prispeli na centralno postajo v Stockholm smo hoteli iti na vlak katerega smo si zamislil, vendar ko smo prišli do prodajalca vozovnic nam je povedal da na žalost ne moremo na ta vlak saj je poln. Zato smo morali počakati na naslednjega ki je bil šele čez dve uri.
Vzeli smo si čas da gremo skupaj nekaj v miru pojest in nato si malo pogledali Stockholm. Ko smo dočakali vlak smo se vkrcali na vlak in se peljali še tri ure do Karlstada. Na vlaku smo imeli elektriko in WI-FI tako da smo lahko bili lahko na računalnikih in zato so te tri ure hitro minile. Ko smo prispeli nas je profesor Tobyas veselo pričakal in najprej zapeljal profesorja Babiča do njegovega hotela nato pa še nas do našega hostla.
Ko smo prispeli v naš hostel je bil videti zelo lep in urejen saj to je bila to bivša vojašnica. Naša soba zgleda zelo zanimivo saj imamo velik vgradni sef v velikosti sobe. Hitro smo se namestili in se pripravili za spanje saj smo bili zelo utrujeni od vsega potovanja in ker smo vedeli, da moramo vstati ob 7:00 zjutraj naslednji dan. Upamo da se bomo imeli odlično in da bomo delali zabavne stvari tako da se javljamo iz švedske.
MBM out peace.
Bi radi videli več o našem neverjetnem potovanju? Poglejte si video odspodaj kjer boste videli vse kar se nam je zgodilo tisti dan.
(Video vjetno še ne dela, ker imamo probleme z avorskimi pravicami glede glasbe uporabljene)
Današnji dan je bil bolj prazen, saj smo bile od prejšnjega dne še zelo izmučene. Z profesorjem Juho smo se zmenili, da tokrat lahko ostanemo doma, da si povrnemo moči za naslednje dni. Jutri pa spet začnemo z delom, tako da se slišimo takrat, ko bomo imele za povedati kaj bolj zanimivega kot le potek naših sanj. :)
Upam, da ste lepo preživeli Prešernov dan in se naspali tudi vi,
Vaše alfa damice,
Hana, Lana, Petra in Urška
Se opravičujemo za našo odsotnost ampak vse podatke zakaj in kako se je vse dogajalo imate v blogu spodaj!
V petek 6.2 je na Mediapolisu potekal dogodek za izbor filma, zmagovalec je prijel sredstva za nadaljno ustvarjenje filma. Mi štiri smo dogodek spremljale iz režije, za prenos v živo so poskrbeli dijaki šole. Vse je potekalo gladko in mirno. Petek je bil naš zadnji dan s profesorico Gračner Botonić zato smo se s težkim srcem poslovile in tako dojele, da smo zdaj same na Finskem.
Sedaj pa se je pričelo obdobje dogodkov, katerih gotovo nikoli ne bomo pozabile.
Večer je bil namenjen pripravam na naše potovanje. Najprej smo se s 13ko okoli enajstih odpravile do mesta, vlak do Rovaniemija pa je Tampere zapustil 1.15 zjutraj. V toplem udobju vlaka smo zaspale, prispele pa smo okoli 10 ure zjutraj.
Posnele smo nekaj fotografij in potem počakale na bus (spet smo se morali peljati z osmico, kar je Hano, ki je iz Gameljn spet spomnilo na dom), ki nas je peljal v božičkovo vas v kateri je božično vzdušje skozi celo leto je bilo prijeto okrašeno z božičnimi smrečicami in lučkami.
Ko smo prispele do končne postaje smo videle veliko zgradbo, ki je bila polna trgovinic z raznimi spominki in darili. To naj bi bil vhod v božičkovo vas, v katero lahko prideš brezplačno. Najprej smo si malce razgledale trgovinice, potem pa se kar odpravile v mrzlo vas.
Glavna atrakcija vasi je božiček, ki pa se skriva v zgradbi, ki jo vidimo takoj, ko stopimo v park. Tam nas že pričaka božična glasba in veseli kriki otrok, ki se lovijo. Božička lahko spoznaš zastonj, tam te tudi slikajo, vendar so slike zelo zelooo (!) drage. Highlight tega dneva je bil, ko nam je božiček rekel "Dober dan", ko smo vstopile. Zanj nismo imele velikih pričakovanj, saj smo menile, da bo le navaden našemljen stric, ki bi bil raje povsod drugje kot pa tam, vendar nas je res lepo presenetil.
Če bi želele poudariti lepe momente tega dne se bi moje pisanje počasi moralo ustaviti tukaj. Ostal del vasi je bil grozen. Nudijo ti vožnjo z jeleni ali pa z huskeyi. Seveda smo kot ljubiteljice živali šle pogledat prekrasna bitja, bile pa smo razočarane. Jeleni so bili tam kar privezani za sani in čakali ljudi. Bolj žalostne živali jaz še nisem videla. Seveda razumem, da jih imajo kot atrakcijo, ki ljudi vozi naokoli po parku, vendar bi jih bilo veliko lepše videti nekje v hlevih ali pa spuščene, dokler jih ne potrebujejo. Gotovo so se smilili še drugim ljudem, saj jih ni bilo veliko naokoli.
Podobna zgodba s huskeyi. Prvo kot prvo, imajo huskey farmo za katero moraš plačati vstopnino, da lahko malce pocrkljaš psičke, ki jih oni tako ali tako bodo redko. Pa smo to raje preskočile, ker smo vedele, da se nam bodo živali še bolj zasmilile.
Vseeno smo prehodile še nekaj metrov naprej, kjer so imeli vleko sani s huskeyi in starejše pse zaprte v pesjakih. Ko so nas psi videli so bili resnično veseli, da jih je končno nekdo prišel pobožat. Tam smo bile približno 10 minut, da smo jim dale malo pozornosti za katero so se kar tepli, kmalu pa so tudi prispeli tisti, ki so se z huskeyi peljali. Paznik je pse moral zamenjati, ker so bili nekateri že utrujeni in čisto vsi, ki jih je potegnil nazaj do sani se je upiral in jokal. To je bila še ena stvar, ki nas je razjezila in nam dala še slabše mnenje o parku.
Odpravile smo se nazaj po poti in posnele še nekaj fotografij in posnetkov.
Čeprav je bil park bolj kot ne grozen, je bilo pa vsaj veliko snega in lepa okolica! :)
Ker je bilo zunaj zelo mrzlo, poleg tega pa je še snežilo smo se odpravile nazaj v hiško s spominki kjer smo se grele do pete ure popoldne.
Okoli šestih smo prispele v McDonalds, kjer smo preživele naslednjih 13 ur. Na začetku smo bile še vesele in polne energije, ker smo upale na severni sij.
Ure so minevale, vedno bolj je snežilo (tako se sija potem ne vidi) in počasi smo začele izgubljati voljo. K sreči smo imele elektriko, tako da smo lahko delale za šolo in pogledale kakšen film.
Glede na to, da že drugi dan nismo imele postelje in včerajšnji spanec je bil le tisti, ki smo ga uspele imeti na vlaku smo bile vse že zelo izmučene. Lana in Petra sta vmes šle na sprehod, kjer sta upale, da bosta našli vsaj toliko čistega neba, da bi le malce videli sij. Vse kar je bilo naokoli je bilo bolj barvno nebo kakor v Tamperah, to pa je bilo tudi to.
Urška in Hana sta bile v McDonaldsu vedno bolj zaspane in naveličane, saj je bilo sedaj že zagotovljeno, da sija ne bo, s puncami pa smo se odločile, da gremo šele ob pol desetih zjutraj na vlak. Urška je takrat prvič zaspala v McDonaldsu. Ko so jo videli uslužbenci si rekli, da če se ne zbudi jo bodo vrgli ven, tako da je morala ustati.
Okoli tretje ure zjutraj pa se je kar naenkrat usulo pijanih Fincov, ki so razgrajali po McDonaldsu, bruhali, metali hrano in zganjali scene, a uslužbenci vseeno niso nič drugega naredili, kot opozorili, kar se nam je močno zamerilo, saj smo me morale biti pokonci vse do jutra, če ne pa bomo morale oditi.
Sekunde so se vlekle kot minute, minute kot ure, ure kot dnevi in dekleta smo bila vedno bolj utrujena.
Zjutraj ob sedmih smo šle peš proti železniški postaji in nekatere smo tam malce še počivale, medtem ko nas je Petra čuvala.
Ob pol desetih je vlak odpeljal nazaj v Tampere. Najprej nam je končno uspelo malce spati, a spet nismo imele sreče. Ko so se ljudje na postajah vkrcavali so nas kar naprej podili z besedami "To je moj sedež." ali pa "Tega sem si že jaz rezerviral." Po veliko presedanjih nam je seveda se vse malce že zamerilo, tako da smo se odločile iti do konduktorja, ki pa nam je povedal, da se lahko usedemo kamorkoli se želimo in da te ljudje nimajo nobene prednosti. Tako smo se šle usesti in zadnjo uro vožnje KONČNO malce prespale.
Okoli pol sedmih smo prispele v Tampere, potem pa smo še pol ure čakale na 13ko. Ko smo prišle domov smo šle pod tuš, še nekaj pojedle, sedaj pa spet Lana, Petra in Urška sedimo v sobi in ravno premlevamo kako smo srečne, da smo sedaj v apartmajčku (četudi so z nami še vedno asocialne Estonke :P ).
Sedaj pa gremo se končno zaviti v posteljico in zaspančkati, vi pa uživajte v vlogu:
Sem Matija Ocepek, obiskujem tretji letnik Srednje medijske in grafične šole v Ljubljani. Navdušen nad fotografiranjem, snemanjem ter oblikovanje/ "popravljanjem" fotografij. Mnogoletni uporabnik Photoshopa, Lightrooma ter Sony Vegasa. Potovanja v Karlstad, na Švedsko se zelo veselim. To priložnost sem pograbil z razlogom, da izpopolnim svoje dosedanje znanje na področju svoje stroke, predvsem fotografiranja in montaže videa. V naslednjih treh tednih bi rad čim boljše spoznal Švedski način življenja, vse od njihove tradicionalne hrane do najmanjših "skandinavskih" drugačnosti. Se mi zdi da se bomo Vsi trije po treh tednih v Slovenijo vrnili pametnejši in bolj razgledani, predvsem pa upam, da se vrnemo s kakšnim dobro opravljenim projektom, ki si ga bomo zastavili med izmenjavo.
Moje ime je Bor Kiswarday in sem dijak 3. letnika SMGŠ v Ljubljani. Zelo me zanima snemanje in fotografija, pri snemanju predvsem smer dokumentarnih filmov in filmi. Do poskodbe sem bil v freestyle smučarski ekipi, sedaj pa nadaljujem kot trener. Prepotoval sem že veliko sveta in se zelo veselim spoznavanja Karlstada in nejgovih ljudi, Prav tako se veselim enega največjih dogodkov za avto-moto intuziaste WRC rally ki bo potekal v času našega bivanja v okolici mesta. Na splošno se veselim te izkušneje in upam da bom veliko odnesel kot na strokovnem tako na osebnem nivoju.
Toliko o meni v pisanju za več pa se slišimo čim prej preko VLOGA ki ga bomo snemali/pisali.
Živjo bralci!
Danes se bomo zelo hitro poslovili. Pišemo vam le da vas seznanimo, da je bil danes zelo naporen dan, sedaj pa se odpravljamo na sever Finske z Interrailom s katerim se bomo peljali 9 ur. Potek danasnjega in jutrisnjega dne pa vam sporočimo jutri.
Se slišimo,
Vaše alfa damice,
Hana, Lana, Petra in Urška
Sem Matija Ternovec in hodim v 3. letnik Srednje medijske in
grafične šole Ljubljana. Zelo me zanima animacija, fotografija in snemanje. Na
prvo mesto, torej, bi dal animacijo. Izmed tehnik animacij imam najraje
računalniško animacijo v 3D tehniki. Postaja mi vedno bolj všeč in se jo sedaj
že nekaj časa učim sam. Želim si, da bi lahko nadgradil svoje znanje na tem področju, saj ko odrasem, bi rad delal v kakšni firmi kot je Blizzard
ali pa kakšnem animacijskem studiu.
Ko sem zvedel, da sem izbran za delovno prakso na Švedskem,
in da bom delal v animacijskem studiu, sem postal še bolj navdušen. Komaj čakam
spoznavanja Skandinavije, ker zelo rad potujem. S starši sem videl že veliko Evrope,
vendar tako visoko na severu še nikoli nisem bil. Je pa že od malega moja
velika želja potovati na sever Evrope.
Komaj čakam nedelje, da se tritedenska avantura prične in
začnem novo pustolovščino. To bo res zanimivo, saj bomo trije fantje na severu
tako rekoč sami. Poskrbeti bomo morali za hrano in svojo čisto obleko J. Upam, da se bom
naučil veliko novih stvari, in da bom lahko raziskal saj majhen košček Švedske.
Slovenščina nam počasi postaja vedno bolj oddaljena, v našem
govoru so vedno več prisotni angleški izrazi, vendar se bomo vseeno potrudili,
da vam bomo dostavili our every day blog entry…oops! Ne saj ne, je pa res, da
vsak dan uporabljamo vedno več angleščine, saj smo vedno bolj socialni z prej
še nepoznanimi ljudmi in da se več sporazumevamo z ljudmi v šoli.
Danes smo se okoli devete (malce prej) spravile iz našega
apartmajčka in se odpravile proti Mediapolisu. To je bil naš prvič, da smo
stopile na 13ko, izstopile na postaji Keskustori in potem skočile na 17ko.
Opazile smo tudi, da vsi Finci niso tako nevljudni in zaprti vase, saj vseeno
namenijo pozornost in pomagajo mimoidočim (konkreten primer je, ko smo danes
skoraj zgubile eno vozovnico za avtobus).
Skratka, ko smo prispele na Mediapolis so študentje že
postavljali luči in kamere, ki jih bodo jutri na velikem eventu, ki bo tudi
predvajan v živo, uporabili. Več o tem eventu pa boste izvedeli v jutrišnjem blogu,
ko se bo začelo dogajati.
Spet smo videle profesorja Juho, ki nam je malce razkazal po
žiriji. Pokazal nam je, da so imeli manjše probleme z kamerami in kabli, vendar
je tudi rekel, da se to zgodi in da bodo popravili. Testirali so tudi zvok, pri
katerem smo opazile, da so se veliko ponavljale besede »Hejhej« in »Koksi koksi«,
ter druge krajše in zabavne zapletene besede.
Opazili smo tudi, da študentje uporabljajo vokitokije. Enega
je poskusila tudi Petra, ki je študenta na drugi strani čisto presenetila in
vsi smo planili v smeh in se na njun račun smejali še kar nekaj minut.
Delo je bilo končano okoli tretje ure, potem smo se
odpravile v lidl in šle domov.
Doma nas je čakala še posoda, katero sta Estonki pustile
umazano že od torka. Z dekleti smo se zmenili, da če bo posoda še vedno tam ju
bomo malce ukanili (posnetek imate na vlogu). Moramo priznati, da je bila njuna
prva reakcija le šok in malce samoobrambe, potem pa sta se natrmali in šli
stran. No ja, saj se bomo enkrat ujele… Smo pa vsaj dokazale, da se smo za red
in čistočo in da smo alfa del družine tukaj, ker smo bolj odgovorne! :p
Zvečer smo šle še na kratek sprehod po isti poti kot včeraj
in se malce dričale po zaledeneli stezi (Petrina mami, ne bit huda!), naš
poznejši del večera pa je minil v pripravljanju in planiranju za jutri, ko
gremo na sever gledati severni sij.
Sedaj pa si lahko pogledate še potek našega dneva (kot vedno) na vlogu:
Držite tačke, da se ne jutri ne zgubimo in gre vse po
načrtu!
And hello to the students and professors of the lovely Tredu Collage!
We would like to dedicate the first few sentences to Tredu who kindly accepted us today. We want to thank you for the kindness and generousness you shared with us today (and of course, thank you for the lunch and overall good time as well!). You had an amazing event going on, the teachers were nice and the students were open to answer the questions we'd want to ask. Also, we want to mention the adorable posters with the drawings and sayings you have hanged in your hall, we loved them!
Spet se vam javljamo iz zasnežene Finske, kjer je vsak dan
bolj mraz.
Danes smo se vrnili nazaj na šolo, ki smo jo obiskali že
včeraj. Tam je potekalo tekmovanje devetih razredov v ročnih spretnostih.
Štiri skupine s tremi učenci so naenkrat reševali razne naloge pri katerih so
morali uporabiti glavo in iznajdljivost.
Preden se je tekmovanje končalo, že nas je Justina prišla
iskat skupaj z profesorico iz te šole. Svetlolasa gospa nam je razkazala
celoten Tredu.
Tredu je izobraževalni center, ki je svoja vrata prvič odprl
1. januarja 2013 in nudi srednješolski program v Tamperah. Izobražujejo
približno 8000 poklicnih študentov, 10000 odraslih študentov (nadaljevanja
raznih kvalifikacij, potekajo pa tudi kratki tečaji), sprejemajo tuje študente
ter sodelujejo z drugimi podjetji in delodajalci, 1000 članov osebja izvaja med
drugim tudi programe v angleščini (gozdarstvo, business management, …), nudijo
medkulturna izobraževanja, ipd.
Najprej nam je razkazala oddelek grafičnega oblikovanja,
kjer nas je predstavila tudi njenemu razredu odraslih študentov. Za razliko od
naših učilnic imajo tu po učilnici razmetane mize, uporabljajo pa le MAC-e. Ko
smo si ogledali kaj študentje delajo smo opazile, da je predmet zalo podoben
našemu TRE-ju (takrat so po večini delali v InDesignu in Photoshopu).
Pokazala nam je tudi razne dizajne za embalaže, ter nam
povedala, da je to sedaj zelo iskan posel med grafičnimi oblikovalci (saj so
npr. knjige tako že v elektronski verziji). Profesorica Gračner Botonjić se je
s tem strinjala in dodala še, da bi bilo take stvari zelo dobro delati v 3D
programih.
Potem smo si lahko izbrale najljubše izdelke študentov in
jih vzele s seboj domov.
Obdarili so nas še, ko smo prišli na oddelek z
grafičnimi tehniki. »To so pa čisto taki kot naši grafiki,« je rekla Petra, ko
je zagledala študente pri delu. Delavnica je bila podobna, le malce večja.
Kasneje smo nadaljevali ogled še v fotografski studio,
učilnico grafikov, še eno sobo s tiskalnikom ter si pogledali kako izgleda ura
izdelovanja spletnih strani v prvem letniku študija. Potem smo pojedle kosilo
in se kmalu odpravile domov.
Zvečer sta se na sprehod najprej odpravili Hana in Lana, ker
sta si Petra in Urška morali malce spočiti oči.
Še kasneje zvečer pa smo si zasneženo pokrajino šle pogledati skupaj. Malce smo se poigrale še z svetlobo na naših telefonih in z fish-eye objektivom.
Za konec pa bi z vami radi podelili še današnji video.
Upam, da vam naši blogi in vlogi razpnejo usta v nasmešek in da jih z veseljem prebirate / gledate. Veliko nam pomeni tudi vaše mnenje, tako da nam lahko v komentarjih / na facebooku poveste tudi, če bi kaj spremenili in bomo z dekleti poskusile čimbolj ustreči vašim željam, saj menimo da je point bloga to, da pokažemo kaj me delamo in v čem uživamo, prav tako pa tudi teoretičen del našega praktičnega pouka, seveda pa so zelo pomembni tudi bralci, saj brez le-teh blog ne bi bil več tako dinamičen.
Kakorkoli, upamo tudi, da čimbolj uživate tudi v Sloveniji in da niste preveč ljubosumni na nas :P
Tokrat pa je čas, da vam naša skupinca poda prve podatke o našem praktičnem delu na finskem. Da pa pridemo do tega, pa moramo začeti na začetku.
Zbudila nas je spet Lanina budilka, ki tokrat ni bila ne "Ti moja rožica" ali pa račke, pač pa le klasična iPhone-ova melodija, ki pa je potrebovala približno pol ure, da je vse pripravila vstati iz mehke postelje.
Za zajtrk smo spet jedle kosmiče (recept ni nič drugačen kot slovenski - pogrejemo mleko in natresemo kosmiče, tako, da to ni bilo prav nič klasično finsko).
Ob pol osmih nas je pričakal že profesor Timo, ki nas je odpeljal do Mediapolisa, ustanove v kateri bomo sedaj nadgrajevale svoje znanje.
Mediapolis se nahaja v Tohloppi okraju v Tamperah. Je rastoč in razvijajoč center v katerem deluje okoli 30 medijskih podjetij, ki sodelujejo z ostalimi podjetji po finskem in celem svetu. Približno 1000-1100 ljudi tam dela vsak dan.
Timo nas je pospremil gor, kjer smo videli študente. Pouk se jim sicer začne ob osmih, a veliko jih še vedno ni prišlo v šolo. Umirjeno so se sproščali v neki manjši avli ob kitari in planirali kako se bo odvijal tisti dan.
Kmalu smo spoznali temnolaso dijakinjo, ki nas je pospremila in razkazala šolo. Spet smo morali prehoditi veliko stopnic, prav tako, kot jih imamo na medijski, tako da to je neka podobnost med našo in njihovo šolo. Najprej nam je razkazala njihov studio, ki je v primerjavi z našim veliko velikoooo večji.
Po kratkem ogledu studia pa je Petra našla svojo veliko ljubezen - steadicam! Študent Mediapolisa ji je pomagal nadeti približno 15 kg težki vest, kar pa je naša kickbokserka Petra zlahkoto prenesla, še nikoli v življenju jo sama nisem videla tako navdušeno!
Takrat smo se odločile malce posneti naokoli (kar lahko vidite tudi v današnjem vlogu), tako da prilagamo še nekaj slikic, ki smo jih posneli med snemanjem.
Naša veseljakinja Lana se je danes bolj posvetila Haninim GoPro-jem in poleg tega, da je pozirala za video je posnela tudi nekaj izjemnih posnetkov (ki jih spet lahko vidite v videu).
Delo v studiu nas je zelo zabavalo, ampak vsa zabava se mora enkrat končati, s tem pa se prične nova drugačna. Po ogledu smo se kmalu odpravili tudi v režijo, kjer nas je presenetilo veliko opreme, ki je na naši šoli ne uporabljamo. Opazile smo tudi, da imajo vse lepo pospravljeno po škatlah, tako da nimajo problema z iskanjem kablov in podobnih stvari. V režiji pa smo spoznali tudi profesorja Juho, ki je slovenijo tudi že obiskal in nas presenetil z majico "I love sLOVEnia".
Študentka, ki je bila odgovorna za naš ogled nas je potem peljala nazaj po stopnicah navzgor v njihovo učilnico. Bili smo zelo presenečeni, ko smo opazili, da ima naša šola boljše računalnike. Tu se predvsem ukvarjajo z izdelavo spletnih strani in montažo raznih filmov, ki so jih posneli. Nekaj smo si jih tudi lahko ogledali.
Snemajo vse žanre, od romantičnih komedij do grozljivk in akcij. Mi smo si pogledali predvsem kratke filme, ki so trajali okoli 5 minut. Povedali so nam, da ponavadi za snemanje porabijo 1 dan in potem zmontirajo, včasih pa si za montažo vzamejo še več časa.
Naši ubogi trebuščki so počasi že začeli jamrati zaradi lakote, zato smo se okoli 11:40 s študenti odpravili v jedilnico, saj okoli te ure jedo kosilo. Opazile smo, da imajo Finci zelo ZELOOO (!!!!) bolj začinjeno in pekočo hrano kot jo imamo mi (to je vse kar vam do sedaj lahko nudimo glede 'finskih receptov'). Kmalu so nas začela peči usta, k sreči pa smo se lahko kmalu ohladili s sirupom. V jedilnici smo opazili tudi starejše ljudi, ki v Mediapolisu tudi delajo. Glede študentov pa nam je prijateljica povedala, da se starosti gibljejo med 15 do 35 let.
Po končanem ogledu na Mediapolisu smo se s prijateljema Janino in Santerijem odpravile proti neki ustanovi (še sedaj ne vemo kaj je to, bomo jutri povprašale in vam sporočile), kjer smo nameščale luči in pomagale pri kablih in podobnih zadevah. Veliko časa smo tudi le skakale naokoli in snemale stvari, saj je bilo tam veliko ljudi, kjer je vsak bil zadolžen za svoje delo. Tu smo spet srečale Sinijenega moža, ki nas je tudi prepoznal. Tu smo bile do štirih popoldne.
Ko smo zmatrane prišle domov smo si pripravile juhico (se zavedamo, da izgleda kot da vedno le jemo in spimo, ampak smo bile ta dan zelo pridne!). Odpravile smo se v našo 'klubsko sobico', kjer smo se spravile montirati današnji vlog, ko smo zunaj zaslišale hrup. Najprej se zanj nismo zmenile, potem pa je nekdo nepričakovano se pojavil v naši sobi.
Presenečeno smo šle pogledati kdo je. Izkazalo se je, da so prispele dijakinje iz Estonije, ki bodo bivale z nami. Na to nismo bile pripravljene, ker nam to nihče ni omenil, tako da smo hitro in živčno začele pospravljati in se izselile iz naše 'klubske sobe'. Najprej smo bile malce razočarane in jezne, saj za to nismo vedele in se nismo pripravile za to, vse pa se je dogajalo zelo hitro. Ko sta spremljevalki dveh deklet s katerimi smo si sedaj delile apartma odšli, smo se vse posedle v svoje sobice in se ukvarjale vsaka s svojim delom.
Čez nekaj časa sta si Estonki zaželeli trgovino, saj sta morali nakupiti par stvari. Urška jih je pospremila in takrat izvedela, da sta to 19 letni študentki hotelirstva, ki bosta tu preživeli 5 tednov. Povedali sta, da v Estoniji ni tako kot pri nas in da dokler oseba ni polnoletna ne sme na izmenjavo, tako da so bile presenečene, ko so izvedele da je 75% naše ekipe starosti sedemnajstih let.
Ko so se dekleta vrnila iz šopinga pa so bile vse bolj pomirjene in spet je zavladala mirna atmosfera.
Potem smo se potuširale in se odpravile dokončati današnji blog, sedaj pa bomo šle počasi vse spat, saj moramo jutri biti na šoli kjer bodo snemali že od 8:30.
Kakor vsak dan pa imamo za vas kratek blog, da boste končno lahko umirili svoje očke, ki so se sedaj izmučile med branjem tega 'eseja'. :P
Prvi
februarski dan se je začel z glasnimi račjimi kriki, ki jih je okoli devete ure
za budilko pripravila Lana. Ker nam ni bilo potrebno vstati, saj imajo Finci ob
ponedeljkih teorijo in smo zmenjeni, da se dobimo šele jutri, smo nekaj budilk
kar prespale, dokler pa se niso vklopile tiste 'bolj ta resne' budilke (v našem
primeru klavir in avtomobil :P ) – seveda še vedno iz Laninega telefona.
Leno
smo se odpravile proti kuhinji, kjer smo si pripravile mleko in kosmiče. Že pri
zajtrku smo si splanirale kako bo potekal današnji dan in kaj vse bi rade
videle.
Nekaj
čez enajsto smo se odpravile iz apartmaja, kjer smo na postaji počakale avtobus
št. 13. Prvič smo tudi uporabile finske 'urbane', ki so nam jih že prej
pripravili. Ali ste vedeli, da če na Finskem želiš, da ti voznik ustavi pri
postaji moraš pomahati z njihovo kartico, tako da te vidi, da čakaš na bus? No,
na to smo me bile že pripravljene, vendar smo vseeno v praksi potem videle, da
Finci to res delajo.
Avtobusi
niso prav dosti drugačni. Namesto bele in zelene jih krasita modra in rumena
barva, imajo malce drugačen pisk in malce več stop gumbov, vendar je proces vožnje
enak. Kot zanimivost lahko tudi omenimo, da so Finci na avtobusih čisto tihi,
tudi če se peljejo z prijatelji se ne pogovarjajo.
Izstopile
so na postaji Keskustori, kjer pa nas je presenetil veter in grozen mraz! Ne glede
na to, smo se odločile, da si bomo mesto ogledale kot smo prej načrtovale.
Najprej smo si ogledali tržnico, ki je bila tam blizu, potem pa smo se počasi
odpravile proti vzhodu mesta, kjer smo prečkale most in si ogledale jezero in
račke v katerem so plavale. (Race že drugič to jutro!)
Nato
smo se malce sprehajale po glavni ulici mesta in se večkrat ustavile, da smo si
malce pogledale stvari naokoli ter da je Hana posnela time-lapse, ki smo ga
objavili tudi v našem vlogu. Da smo se pogrele smo se ustavile v knjigarni in
kasneje še v cerkvi. Preden smo se odločile, da gremo nazaj smo se še ustavile
v Lidlu, kjer smo nakupile še nekaj hrane za tekoči dan.
Ko smo
prišle domov smo si pripravile juhico, da smo se malce pogrele. Lana si je
potem vzela čas, da je pogledala en film, Hana je gledala serije, Petra pa poklicala
bližnje. Čez čas so se spravile delati kosilo, ko pa so dokončale pa so morale
zbuditi zaspano Urško, ki je prespala vso njihovo zabavo. Pretkane babnice so
prižgale Modrijanovo Rožico in se odločile tako prebuditi spečega otroka. Za
tolažbo je Lana takoj rekla, da je večerja razlog za tako lumparijo, da bujenje
ni bilo ekstremno težko, saj smo bile že vse lačne.
Po
večerji smo se kot klasične medijske tehnice vse spravile na svojo elektroniko,
kmalu za tem pa smo šle urejati tudi današnji vlog in napisati besedilo.
Sedaj
pa se izmenjujemo pod tušem in malce poslušamo glasbo, ter čakamo, da se video
naloži, da lahko posodobimo naš blog. Upamo, da se imate tudi v Sloveniji vsaj
pol tako lepo kot se imamo me, saj resnično uživamo!
P.s.: Vem, da Vas profesor ne
zanima toliko o tem kaj smo jedle, vendar naši trebuščki menijo, da je potrebno
tudi take bolj 'smotane stvari' vseeno podeliti z našimi bralci! :) Več o
teoretičnem delu pa jutri, ko gremo prvič na Mediapolis!
Po kratki in živčni noči smo se
polne navdušenja zbrale okoli 5:40 na letališču Jožeta Pučnika, kjer nas je
profesorica Justina Gračner že pričakala z nasmeškom na obrazu.
Kmalu smo se check-inale in
oddale našo težko prtljago ter se po tem poslovile od bližnjih, ki so nas
pospremili. Naše jutranje potovanje se je nadaljevalo v prostoru z rentgenskim
pregledom ročne prtljage, kjer je Urška imela manjše probleme, saj je poleg vse
kozmetike spakirala še šampone in dezodorant, ki so jih kar takoj želeli vreči v
koš, saj so presegali 100ml dovoljene tekočine. Tu smo se malce zadržali,
vendar to ni pokvarilo našega veselja.
Pot smo nadaljevale proti
avtobusu, ki nas je kasneje peljal do letala za v München. Letalo je bilo
majhno in imelo je komaj 50 potnikov. Za Lano in Urško je bil to prvi let, ki
pa se je izkazal za zelo prijetnega, brez posebnih zapletov in turbulenc.
Ko smo pristali v Münchnu smo za
naslednji let morali malce pohiteti. Okoli 8:40 smo se vkrcali v tokrat večje
letalo, ki je za razliko od prejšnjega v vrsti imel 6 sedežev namesto 4. Z
dekleti smo preračunale, da bo let trajal tri ure in pol, ko pa smo pristali
kar eno uro 'prezgodaj' pa smo z dekleti dojele, da so Finci eno uro pred nami.
Po pristanku smo preverili, če se
nam bolj splača iti na vlak ali na avtobus. Ker je bil slednji v našem prvotnem
planu smo se odločili, da ga bomo pri postaji 23/24 pričakali. Kmalu se je
pripeljal avtobus iz katerega je
izstopil kot nekakšen »butler« (vsaj tako je deloval glede na njegovo selekcijo
oblačil), ki je potnikom zlagal kovčke v avtobus. Ko se je profesorica že
odločila pozanimati o prevozu, že je za 'butlerjevim avtobusom' pripeljal
manjši moder kombi z napisom »TAMPERE«, ki so bile naša končna destinacija. Po
pogovoru s šoferjem smo se vkrcale notri. Peljale smo se približno 20 minut, ko
smo se na nekem počivališču ustavili in počakali na naslednji bus.
Ko smo prestopile med avtobusi
smo opazile, da starejši voznik ni znal dobro govoriti angleško, zato nam je
pri sporazumevanju pomagalo mlajše dekle, ki je angleščino obvladalo. Plačale
smo za prevoz in se 2 uri peljale po dolgi avtocesti, kjer smo tudi nekatere
malce zadremale.
Okoli štirih smo prispeli na
glavno postajo v Tamperah. Po zelo kratkem čakanju sta po nas prišla gospa Sini
Sirén in njen mož. Pokazala sta nam glavno cesto Tamper, supermarket, bližnjico
do supermarketa, pot do apartmaja, avtobusno postajo, ipd.
Ko smo prispeli do apartmajev nam
je bila razkazana še pralnica in posledično tudi sušilnica. Potem smo se
odpravili v naš C-sklop apartmajev, kjer smo dobile svoje sobe. Sini nam je
prinesla še mape, ki so vsebovale razne zemljevide, kontakte, informacije o
šoli in stanovanju, ipd. Odložile smo svoje stvari, ko nam je Sinijin mož
predlagal, da nas zapeljejo do supermarketa, saj je na poti do profesoričinega
hotela. Seveda smo se z veseljem strinjale, saj so naši želodčki že vztrajno
klicali po hrani. Preden smo se ločili nam je gospod Sirén povedal, da veliko
mladih ljudi zna angleško, starejših pa manj, tako da se bomo že znašle (kar je
potrdilo našo situacijo v avtobusu).
Potem smo punce opravile nujen
šoping, kjer smo kupile vse potrebne sestavine, ki jih bomo uporabljale med
bivanjem.
Po dolgi poti domov smo
ugotovile, da na Finskem ni največji problem mraz, saj se ga ne čuti tako
intenzivno kot v Sloveniji, pač pa so problem ne-posuti pločniki in ceste, po
katerih smo drsele med hojo. Ko smo prispele nazaj smo imele rahle težave s
ključem, saj se čudežno vrata odklepajo v napačno smer, vendar nas je Lana
rešila s tem, ko ji je prvi uspelo pod nekaj minutah odkleniti vrata.
Sledila je 'generalka', pri
kateri smo za prejšnjimi obiskovalci pomivale posodo in hladilnik, poleg vsega
pa smo si zaželele še neko dobro nedeljsko kosilo. Juha je bila sicer iz
vrečke, naredile pa smo tudi popečene piščančje fileje in pire krompir; in
moramo priznati: nismo si mislile, da smo res TAKE kuharice! :D
Opravile smo še nekaj klicev
domov, kasneje pa smo se skupaj usedle v sobo, kjer smo se spravile montirati
vlog ter napisale blog. Sedaj pa ob malinovcu in dobri glasbi klepetamo naprej
in že delamo plane za jutrišnji dan!
Se slišimo!
Hana, Lana, Petra in Urška
petek, 29. januar 2016
Oila!
Sem Petra Hlebš, obiskujem 3. letnik Srednje medijske in grafične šole Ljubljana. Zanima me predvsem film, pa tudi televizija, animacija in fotografija. Pri filmu me najbolj zanimata snemanje in montaža.
Za mednarodne izmenjave sem izvedela na informativnem dnevu, ko sem obiskala našo šolo. Odločila sem se, da poskusim priti nekam, kjer se bo delalo na filmu/televiziji. Ko sem izvedela, da sem bila sprejeta, sem skakala od veselja, čeprav je to pomenilo, da odhajam na mrzlo Finsko.
Želim si, da bi se vse štiri, ki odhajamo tja, naučile veliko novega in spoznale čimveč novih ljudi.
Upam, da bo šlo vse gladko, o našem spopadanju z mrazom in novim jezikom pa boste lahko brali tudi na tem blogu.
Komaj čakam.
Sem Hana Slapar in obiskujem 3. letnik Srednje medijske in grafične šole v Ljubljani. Zanima me vse v zvezi s filmom, s katerim bi se kasneje tudi rada ukvarjala poklicno. Zanima me tudi fotografija.Za izmenjavo sem že izvedala v prvem letniku in si rekla, da moram saj poskusiti se prijaviti, nisem pričakovala, da bom sprejeta in poglejte zdaj to v nedeljo letim še z tremi prijateljicami na Finsko:)
Zelo se veselim saj bo to zelo dobra življenska izkušnja seveda pa bomo nadgradile naše znanje na področju medijev ter angleškega jezika.
Pridružite se nam na tej veliki enkratni dolgodivščini in berite naš blog.
Do takrat pa lep pozdrav.
Sem Lana Horvat in obiskujem 3. letnik na Srednji medijski
in grafični šoli v Ljubljani. Zanimata me predvsem film in televizija, pa tudi
ostale stvari povezane z mediji. Moja največja želja je da se ukvarjam z
filmom, mogoče za kamero v vlogi režiserke ali pa bi se raje postavila pred
kamero kot igralka.
Že v 1. letniku sem
izvedela za prakso v tujini in od takrat je bila moja želja da se jo udeležim,
kar mi je tudi uspelo. V nedeljo se še z tremi prijateljicami odpravljamo na
Finsko, priprave pa že potekajo v polnem teku. Zelo se veselim saj pričakujem
veliko novih izkušenj na področju znanja tujega jezika, predvsem pa na področju
medijev.
Toliko o meni, vas pa vabim da še naprej spremljate naš blog
na katerem bomo vsak dan objavljale »nore« dogodivščine.
Moje ime je Urška Trkov in obiskujem tretji letnik na
Srednji medijski in grafični šoli Ljubljana. Zanimata me predvsem film in
televizija, zelo rada pa imam tudi grafično oblikovanje in ustvarjanje v
Photoshopu, Illustratorju in Indesignu. Zelo rada tudi pišem in ustvarjam
vsemogoče pred in za kamero. Sem velika ljubiteljica umetnosti in preživljanja
dogodivščin na splošno, tako da se še bolj veselim pridobivanja novih izkušenj
kjerkoli jih le lahko!
O izmenjavi v tujino sem že 'sanjala' kot majhna (po letih
mlajša seveda, po velikosti prav nič nisem zrastla od takrat :p) punčka, ko nam
je bila obljubljena že v osnovni šoli. Takrat se nam ni izšlo, pa prav nič za
to, saj tokrat skupaj s štirimi prijateljicami v nedeljo odpotujemo na hladno
Finsko, kjer bomo v televizijski hiši/šoli v Tamperah nadgrajevale naše znanje.
Več o našem potovanju, novem znanju, zabavi in dogodivščinah
pa si boste lahko čez 1 teden že prebrali na blogu.
Objave
