ponedeljek, 09. november 2015

XVI. dan

Merħba!

Za nami je že šestnajsti dan. In tu je že zadnji teden našega preživljanja na Malti. Otroci smo imeli delovni dan, starša pa sta prvič imela dan zase. Glede na to, kako sta ga opisovala, je bil očitno res samo za njiju.

A vseeno se prvo osredotočimo na otroke.
Ajda je danes po službi doživela presenečenje: "Imela sem popolnoma normalen delovni dan. In popolnoma normalno se mi je zdelo tudi to, da me je moja mentorica poprosila če podaljšam delovnik; a z tokrat z nagrado, da sem jutri prosta. In seveda mi je bilo zato še večje veselje nadaljevati. Tik preden pa sem odšla z delovnega mesta pa je mentorica pristopila do mene mi mi dejala: Ajda, to je bil tvoj zadnji delovni dan. Odlično si se izkazala! In s tem mi je polepšala dan, teden. Ter mi omogočila, da si še malce privoščim Malte. Hm, malce. Ker pa je bil današnji dan tudi moj zadnji delovni dan kot prilogo dajem zadnji grafični izdelek. Kakšen se Vam zdi?"


Za razliko od nje pa ostali vendarle niso imeli takšne sreče.
Anja in Luka sta imela običajen delovni dan: "Odšla sva v službo, kjer se pravzaprav ni dogajalo nič posebnega. Nadaljevala sva delo od prejšnjega tedna, se pogovarjala z mentorjem. Po delovniku a sva se odpravila še po manjših opravkih. Vsak po svoje. In po tem, ko sva se pogovarjala, sva ugotovila, da si skupaj prinašava nesrečo z avtobusi, kajti, ko sva stvari opravljala vsak po svoje je avtobus prišel takoj, nisva ga čakala niti par minut. Ampak ne, saj bova še vedno skupaj hodila v službo ( :) )."

Maša pa je imela zopet pomembno fotografiranje: "Predporočno fotografiranje; zabavno, a hkrati dolgočasno. Ampak zdrži se vse. Služba je služba. "

No "mati" Dolores in "fotr" Nejc pa sta kot že prej omenjeno imela dan zase: " "Fotr" me je peljal na nepozabn izlet; no ja verjetno je bil tako lep, da bi zagotovo lahko spadal pod medene tedne. Sprva sva šla do letališča, a neee nisva si želela zapustiti otoka. Od tam, sva nadaljevala pot na prečudovit izlet. Bilo je noro, morje, pečine, sonce ... Poleg tega da sva se kopala v morju, skakala s pečin, se je "fotru" izpolnila velika želja po potapljanju. Na koncu pa sva uživala še na fotografiranju z živimi pticami; izbrala sva si sovo. Vse to sva strnila v nekaj fotografij, tako da si lahko približno predstavljate, kako nama je bilo.


Kot pa da ta sanjski izlet ni bil dovolj že sam po sebi, sva kot zgledna starša na koncu odšla še po hrano za najine otročičke, ki so naju doma čakali s praznimi želodčki. Po poti nazaj z avtobusom pa sva malce opazovala, kaj ljudje počnejo na avtobusu: in za povrh vsega sva ugotovila, da nismo le mi tisti, katerim je na teh avtobusih na momente slabo. Tudi nekemu dedku je bilo zelo slabo, zato je kar težko izstopil z avtobusa. Na drugi strani pa se je na avtobus vmes prikazala skupina najstnikov, ki so malce razgrajali in čeprav jih nisva razumela skoraj nič sva se jim lahko samo smejala. Za konec, ko sva izstopila z avtobusa, pa sva pred seboj opazila dva Slovenca, nekega dijaka in profesorja, ki sta iskala novo lokacijo službe tega dijaka s krške srednje šole. Sprva nihče ni bil prepričan kje bi to lahko bilo, nato pa je "mati" zagledala avto s tem napisom in samo dejala: Pokličite številko na temle avtomobilu. Oba sta se dolgo zahvaljevala, in rekla: "Iznajdljiva si, bravo!""

Pripovedi "mati" in "fotra" so se zvečer ko sva prišla domov širile po celem stanovanju. Vsi smo jima malce zavidali. Ampak pravita, da bosta tudi nas enkrat odpeljala tja; kaj res?

Lepo Vas pozdravljamo v oddaljeno Slovenijo,
Ajda, Anja, Luka, Maša, Nejc in Dolores

Ni komentarjev: