petek, 03. februar 2017

Goodbye

Moi! Danes se po vsej verjetnosti javljamo zadnjič, jutri se namreč odpravljamo nazaj proti domu. Dan smo začele kot po navadi, skupaj s profesorjem smo odšli v šolo. Dela tudi danes nismo imele veliko, čas pa je tekel še hitreje. Uspelo nam je posneti skupinsko fotografijo z našim razredom ter profesorjema. Kar naenkrat nam je profesor sporočil, da nas bo čez par minut pred glavnim vhodom čakal prevoz. Zagrabila nas je panika, imamo dovolj časa, da se poslovimo? S solzami v očeh smo se poslovile od naših finskih sošolcev, po licih so nam lile solze, tudi našim finskim prijateljem. Skupaj z nami so čakali na prevoz, nakar smo se s šoferjem zmenili, da nas zapelje v mesto, pridobili smo si še malo časa za druženje. Seveda sta tudi tisti »ubogi uri« čisto prehitro minili. Ob prihodu domov nas je na mizi pričakalo okusno kosilo, profesor najlepša Vam hvala! Bile smo kar pridne, stanovanje smo deloma pospravile že včeraj, malo prej pa smo pospravile še srednjo sobo, sedaj pa pričakujemo dve češki študenti, ki bosta prebivali v našem stanovanju. Samo še spat, jutri bo naporen dan. Slovenija, se vidimo jutri!  
Nadvse čustven dan. Že včeraj zvečer smo zaspale s solzami v očeh. Trije tedni so namreč minili,  še preden smo se uspele zavedati vpliva te izmenjave na naša življenja.  Preden smo za tri tedne zapustile svoje družine, smo si v glavi izmislile različne scenarije. Polarni mraz, meter ali dva snega, obupno mrzle noči, zelo naporni urniki, zamude avtobusov, grozna hrana ipd. Nikakor pa nobena od nas ni pričakovala tako nepozabne izkušnje. Danes smo s seboj v šolo vzele cel paket robčkov, ki jih mimogrede ni več. S sošolcema Allujem in Jeretom smo se po pouku odpravile na kavo. Čakali smo na avtobus, na tabli voznega reda je do prihoda našega avtobusa ostalo še nekaj kratkih minut. Ne želimo oditi. Tukajšnji ljudje so nam omogočili izredno osebnostno rast, vsaka izmed nas je uspela razširiti svoja obzorja, izkušnja je nepozabna. Trenutno še nismo zmožne opisati svoje občutke, čisto preveč si kar nekako obupano želimo ostati tukaj. Pišemo blog, po licih nam še kar polzijo »krokodilje« solzice. Pogrešale bomo tisto čisto sproščeno vzdušje v šoli, pa da ne boste mislili, da smo lenarili. Čeprav večino časa z nami ni bilo mentorja, saj je imel dodatno delo, smo stvari opravili. Pogrešale bomo večere preživete z ljudmi, ki poznajo samo »pozitivo«; pogrešale bomo mentorja, ki nas je fenomenalno usmerjal ter nam dal dodatno motivacijo za uresničitev svojih življenjskih ciljev. Predvsem bomo pogrešale miselnost tukajšnjih ljudi, ki ne gledajo na videz, poznajo le dobroto, so dobri poslušalci, čisto nesebični, to so ljudje, ki živijo drug za drugega. Ljudje, ki so navajeni trdega dela, medsebojnega spoštovanja in sodelovanja. Zato se zahvaljujemo projektu Erasmus+, Srednji medijski in grafični šoli Ljubljana, gospe ravnateljici Ani Šterbenc, profesorju Vladimirju Janežu, kakor tudi profesorju Pezdevšku ter Planincu, da sta poskrbela za varno pot na Finsko in nazaj domov, hvala, da ste nam omogočili to izkušnjo. Zahvala gre tudi našim družinam, ker ste nas spodbujali na naši poti ter trpeli z nami, ko je bilo še posebej težko. Hvala tudi Vam, da ste virtualno potovali z nami.

Kaj smo se poleg celotnega poteka snemanja in snemanja samega ter mnogo drugih stvari še naučile v teh treh tednih? Da so veliki ljudje tisti, ki vedo, da je duhovna moč močnejša od materialnega, saj svetu vladajo samo in zgolj misli.


Hvala tudi Vam finski sošolci! Hvala, da z nami pišete našo zgodbo. 
Guys, see you in a minute ❤


Neža, Ana in Julija

1 komentar:

vjanez pravi ...

še jaz bom jokal z vami... zelo lepo :) srečno pot nazaj :)